Petra Vidali
Na skrajnem vzhodu Rusije (Tigur, Šantarsko morje) v petdesetih letih prejšnjega stoletja: samotni mladostnik iz sirotišnice zasleduje samotnega moškega na njegovi poti skozi tundro. Vlogi zasledovalca in zasledovanca se kmalu obrneta, moški, Pavel Garcev, ulovi mladeniča in mu - gre za vzajemno zaupnost obstrancev - začne pripovedovati svojo zgodbo, zgodbo svojega zasledovanja. Kot vojak rezervist je moral na tem malo obljudenem ozemlju v stalinističnih časih sodelovati pri uničevalnih jedrskih poskusih. Medtem ko je služil sadističnim nadrejenim za poskusnega zajčka, je iz bližnjega taborišča, gulaga, pobegnil zapornik.
Ob komisarjih, politkomisarjih in drugih visokih šaržah ter tistih, ki bi to radi postali, se znajde v ekipi preganjalcev kot fizikalec in apriorni grešni kozel tudi Garcev. Lov na ubežnika se začne kot blitzkrieg, preobrazi pa se v počasno in pošastno prodiranje v neznano. Zasledovanec se v tundri odlično znajde, ne pusti se ujeti, a tudi ne zbeži, saj bi potem dobil na vrat močnejše slednike. Lov postane absurdna igra z nenapisanimi pravili in neenakimi vložki. Ubežnik noče ubijati in ponuja fair play, zasledovalci izgubljajo živce in jih zapoved, da ga morajo pripeljati živega, več ne dosega. Ko jih doseže prepoznanje, da je oseba, ki jo lovijo, mlada ženska, postane igra še bolj krvoločna oziroma fantazmagorična, dokler ta amazonka (no, pripadnica avtohtonega ljudstva Nivhijev) počasi ne izloči iz igre enega zasledovalca za drugim. Ostane Garcev, popolnoma izgubljen, bolan, na robu smrti in vendar z zavestjo, da je ta čudna igra, sledenje neznani ženski, edini smisel, ki je ostal. Poskus vrnitve v vojaško oporišče to samo še potrdi, zato Garcev in ženska, Elkan, skupaj zbežita na popolnoma neobljuden in težko dostopen otok. In tam preživita do konca socializma, najbrž pa ne preživita kapitalizma.
Posiljevalec v nas
"Med straženjem so se moje misli vrtele okrog nepojmljive preprostosti naših življenj. Ta ženska v svoji samotni noči, le malo stran pa mi - štirje moški, ki smo jo bili še nekaj ur pred tem pripravljeni mučiti v živalskem naskoku ... Filozofi so trdili, da človeka pokvarijo družba in slabi vladarji. Pa vendar bi nam celo najbolj črn režim v najslabšem primeru ukazal, da to ubežnico ubijemo, in ne, da jo mučimo s skupinskim posilstvom. Ne, ta posiljevalec se je skrival v nas, podoben virusu, in nobena še tako idealna družba nas ne bi mogla ozdraviti."
Ne tundra, ne led, ne ocean
Kakorkoli težko verjamemo, da je mogoče živeti daleč od ponorelega sveta, je bila v mnogih literarnih in drugih diskurzih prav Rusija idealna lokacija za to. Stoletja se je ustvarjala predstava, da si vseh njenih prostranstev ne more podrediti noben sistem, na caristični ne stalinistični. Da se je vsaka oblast sesula, preden je dosegla svoje najbolj oddaljene podanike. Makine izpiše pravljico, ki postavi to staro pravljico na mrzla tla. Ne led ne ocean ne ustavita uničevalnosti.
