Idejo za film je Bojan Labović dobil ob ogledu posnetka bežečega bika, ki ga je skozi okno s telefonom posnel anonimen stanovalec. Prav ta anonimnost je bila vzrok, da je bolj kot o samem pobegu začel razmišljati o dojemanju le-tega. Še toliko bolj, ker se je bikov sprehod po mestnih ulicah zaključil z njegovo javno usmrtitvijo. Torej z dokončno kaznijo zaradi želje po svobodi in življenju.
Zgodba je preprosta: Milan Veber je 40-letni likovni pedagog, ki je že nekaj časa brez službe in mu seveda tudi kronično primanjkuje denarja. Živi v poceni najeti garsonjeri nekdaj žive delavske četrti industrijskega mesta ter se počuti premlad, da bi se postaral, in prestar, da bi začel znova. Vse do trenutka, ko hoče nekega jutra po prepiti noči odpreti konzervo govejega golaža. Takrat skozi okno zagleda bika. Tistega bika, ki je pravkar pobegnil iz klavnice. "Četudi si misli, da stoji trdno na tleh, človeka takšen razplet dogodka zavestno ali podzavestno dvigne na metafizično raven. Na raven naključja, ki lahko hipoma poseže v njegovo nezavedno stanje. Sploh če dogodek poveže z okoljem usihajočega nekdanjega industrijskega mesta, kjer negotovost in borba za golo eksistenco vplivata na občutek medsebojne otopelosti ter posledično izgubo empatije. Takšno banalizacijo dojemanja okolja, ko vsakdo vidi samo svoje probleme, pa lahko premakne le dogodek, ki se zgodi naključno in v vsakdanjo enolično bivanjsko pastoralo vnese občutek odbitega. Ker dogajanja v takšnem stanju ne dojemamo več povsem realistično, reagiramo s primarnimi, velikokrat zavrtimi ali pa s prikritimi občutki in nagnjenji. Takrat lahko zaznamo tudi vonj po svobodi in razumemo, da si je nekdo izbral življenje, čeprav ni bil za to namenjen. Ali pa nas je v svoji preproščini tega strah. Zato to razumemo kot napako. In takrat smo brez milosti," pred premiero pravi režiser.
V glavni vlogi bomo videli Jureta Ivanušiča, igrajo pa še David Čeh, Nataša Tič Ralijan, Jurij Drevenšek, Mateja Pucko, Minca Lorenci, Nika Rozman, Janko Turnšek in Gorazd Marinkovič.
