Melita Forstnerič Hajnšek
Danes mineva sto let od rojstva enega najuglednejših, najzaslužnejših, najustvarjalnejših Mariborčanov. Umetnostnega zgodovinarja, dolgoletnega ravnatelja Pokrajinskega muzeja Maribor je njegova ustanova ob jubileju počastila že letos 8. februarja, ko so odprli spominsko razstavo z naslovom Brez muzeja ne gre. Osvetljuje delo Sergeja Vrišerja (1920-2004) z mnogoterih zornih kotov, tudi z osebnimi spomini njegovih sodelavcev, prijateljev, študentov ... Mnogi so prispevali svoja videnja jubilanta za razstavo. Nastal je bogat mozaik, ki jubilanta predstavi kot ustvarjalno plodnega, prodornega, vitalnega, unikatnega človeka z zavidljivo bogatim življenjskim opusom, z mnogimi temeljnimi prispevki slovenski umetnosti in kulturni zgodovini. Med njimi so študije o baročnem kiparstvu na slovenskem Štajerskem in pozneje v Sloveniji, razprave o baročnih kiparjih in slikarjih ter o posameznih arhitekturah iz slovenske kulturne dediščine. Ko smo na hladni praznični dan napolnili muzejsko dvorano, se nismo zavedali, da je bil tisto poslednji normalni množični dogodek pred pandemijo.
Kot pravi kustosinja razstave dr. Valentina Bevc Varl, je bila razstava ob jubileju umeščena v stalno razstavo Pokrajinskega muzeja Maribor, na kateri so razstavljena najpomembnejša dela iz zbirke kiparstva. "Načrtovali smo tudi njeno gostovanje po Sloveniji, vendar smo razstavo zaradi virusa preselili le v Narodni muzej Slovenije, kjer bo na ogled do konca leta 2020. V letu 2021 načrtujemo gostovanje razstave v Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu, v Mestnem muzeju Krško, v Koroškem pokrajinskem muzeju, izpostavi Radlje ob Dravi, in v Pomurskem muzeju v Murski Soboti."
Osebna toplina in humorna modrost
Kolega Vili Vuk je v nekrologu prijatelju in učitelju zapisal: "Naklonjen je bil preprostosti in osebni dosegljivosti. Obe dragoceni značajski potezi pa nista bili brez utemeljene globine. Njegove dodelane misli so temeljile v premišljeni osnovi, podprte so bile z veliko življenjskimi izkušnjami in z nenavadno obilnim znanjem umetnostnega zgodovinarja, konservatorja, muzejskega ravnatelja, profesorja, muzeologa in pisca. Njegov dar za uporabno posredovanje zapletenih teoretičnih spoznanj v živo vsakdanjo prakso se je prepletal z osebno toplino, obogateno z nekakšno humorno modrostjo. Ko se je vse to navezalo še na nenavadno vitalnost, ki je tudi v visoki starosti njegovi pojavnosti dajala podobo mladeniča, je za vse, ki smo ga pogosto srečevali in se z njim družili, pomenil življenjski optimizem. Bil nam je nekakšno zagotovilo za nepojenljivo moč, postal je simbol za neusahljivost misli in razpoloženja do dela.
V njegov opus se vključujejo področja, ki jih je kot prvi uvajal na Slovenskem, predvsem v tukajšnjem muzejstvu, kjer je izkušnji nepozabnega ravnatelja dodal še akademsko izkušnjo profesorja, ki je po Franju Bašu utemeljil slovensko muzeologijo, študente muzejskih strok pa poleg tega seznanjal s konservatorstvom. Njegovo pionirsko delo, izhajajoče iz razširjenega pojmovanja umetnostne zgodovine, je kostumologija kot stroka, namenjena preučevanju modnega ustvarjanja, znotraj tega je bilo Vrišerjevo posebno strokovno veselje raziskovanje uniform, ki se je včasih odločilo pogledati še v ozadja vojaške zgodovine. Vse to pa se je do popolne kompleksnosti zaokrožilo še s kritiškim spremljanjem likovne umetnosti, pisanjem člankov in esejev, z odlično risarsko sposobnostjo ter s spominsko literaturo, v kateri je izražal dar razgledanega pripovedovalca in prijetnega pisca."
"Kar nekaj vabljivih ponudb za preselitevv Ljubljano sem svojčas zavrnil. Preveč je bilo vezi, ki so me priklepale na Maribor" (Maribor v barvah mojega časa)
Skozi barve njegovega časa
Vrišerjevo življenje je najlepše slediti skozi njegovo biografsko knjigo Maribor v barvah mojega časa, Litera, 2002. Družina Vrišer se je v Maribor priselila iz Ljubljane leta 1922, ko je bil Sergej star dve leti. Obiskoval je štiriletno nižjo osnovno šolo - vadnico moškega učiteljišča v današnji Mladinski ulici, in realno gimnazijo (današnjo Prvo gimnazijo). Presenetljiva je bila odločitev za šolanje na Vojaški akademiji v Beogradu. Med vojno je bil pregnan v ujetništvo in na prisilno delo v Nemčijo, mobiliziran v nemško vojsko, vendar je od tam pobegnil. Po vojni je pet let služboval kot tehnični risar v projektnem biroju hidroelektrarne Mariborski otok in prerisoval skice projektantov, nato pa dve leti delal kot risar kostumov pri Triglav filmu v Ljubljani. Sočasno je začel študirati umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
K raziskovanju baročnega kiparstva ga je med študijem spodbudil profesor France Stele; pri njem je diplomiral, pa tudi doktoriral. Poleti 1954 je prevzel službeno mesto kustosa za umetnostno zgodovino v Pokrajinskem muzeju Maribor. Kot kustos je na področju identificiranja, klasifikacije in inventarizacije kulturnozgodovinskih predmetov in umetnin opravil pionirsko delo. Velik pomen je pripisoval delu na terenu. Z vlakom in kolesom je prečesal pol Slovenije. Ravnateljevanje PMM je prevzel 1963. in vztrajal do upokojitve 1988. "Kar nekaj vabljivih ponudb za preselitev v Ljubljano sem svojčas zavrnil. Preveč je bilo vezi, ki so me priklepale na Maribor. Ne le zgodnja mladost, tudi leto 1945, družina, pa vsa dolga leta sožitja z mariborskim gradom, muzejem, s spomeniki," je zapisal v knjigi Maribor v barvah mojega časa.
Z baročnim kiparstvom se je ukvarjal v svoji doktorski disertaciji, ki je bila osnova za vse do danes nepreseženo temeljno monografsko delo na tem področju z naslovom Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem (1963, 1992). Proučevanje baročnega kiparstva je v zrelih letih zaokrožil z monografijo o kiparju Jožefu Holzingerju (1997). Postavil je temelj oddelka za oblačilno kulturo v Pokrajinskem muzeju Maribor z dvema občasnima razstavama, Tristo let mode na Slovenskem (1965) in Uniforme v zgodovini (1969). Vrišerja so zanimale tudi stare fotografije. O tej temi je objavil vrsto strokovnih prispevkov z naslovom Iz starih fotografskih albumov (1972-1999) in fotomonografijo o Mariboru (1984) ter pripravil več razstav. Kot kustos je pet let delal tudi kot okrajni spomeniški konservator. Na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je nasledil Franja Baša. Sočasno je predaval zgodovino oblačenja na Višji šoli za tekstilno oblikovanje, na Visoki šoli za tekstilno tehnologijo Univerze v Ljubljani.
Zvest Mariboru in Večeru
Zmeraj sem ga doživljala kot najtesnejšega novinarskega sodelavca, kot večerovca v bistvu. Njegove refleksije o mestu in njegovi kulturnozgodovinski preteklosti so bile zmeraj navdihujoče in poučne. Tudi umetniško kritiko je postavljal na noge v našem mediju. Odlikovala sta ga zdrava, konstruktivna kritičnost, izbrušen, luciden slog. Tudi ko je bil oster, je znal ohraniti dobrosrčno distanco. Ni mu bilo lahko, saj je večino umetnikov, ki so bili predmet njegovih kritik, osebno poznal. Pri Vrišerju sem se učila, kako bližino oplemenititi z znanjem in globokim uvidom, premislekom, ne izkoriščati za popuste, bližnjice.
Je spomin, ki je enako močan kot tisti na njegovo izjemno intelektualno potenco in širino, ko je znal postaviti v kontekst katero koli aktualno zablodo bodisi v umetnosti, arhitekturi ali urbanizmu našega najožjega okolja. Neverjetna vitalnost, prožen korak, brezhibna urejenost so ga krasili. Zmeraj je bil kak detajl na tem resnično lepem človeku, ki je izkazoval moža z okusom in občutkom za modo. V kulturno redakcijo v prvem nadstropju je prihajal z mladeniškim korakom in tempom, preskakoval je po dve stopnici in niti malo zadihan ni bil. Bil je na poseben, prefinjen način duhovit, živo se je odzival na članke nas mlajših, pokomentiral, kaj svetoval. Podobno kot Bruno Hartman je bil za nas, ki smo na novo odkrivali mesto in njegovo (pol)preteklost, živa enciklopedija, poln anekdot in dragocenih spominov.
Svoj ilustratorski talent je udejanjil na muzejskih razstavah, v katalogih razstav in publikacijah, ki jih je opremljal z lastnimi risbami in skicami. Spremljal je tudi sodobno likovno dogajanje. Sodeloval je pri ustanovitvi Umetnostne galerije Maribor (1954) in bil med pobudniki ustanovitve Razstavnega salona Rotovž (1966). Vrišerjeva bibliografija obsega 797 enot, njegovo delo pa je bilo nagrajeno s številnimi stanovskimi, mestnimi in državnimi priznanji in nagradami.
S kakšno profesionalno širino, intelektualno karizmo in oprijemljivimi dosežki je zaznamoval svoje okolje. Privilegij ga je bilo poznati in se družiti z njim.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
