Obujanje veličastne preteklosti

Matic Majcen
07.11.2020 07:00

(FILMSKA KRITIKA) Britanski režiser Ben Wheatley nam z novo adaptacijo romana Rebecca postavlja vprašanje, ali pripovedni postopki iz sredine 20. stoletja prepričajo tudi današnje občinstvo

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Lawrencea Olivierja je zamenjal Armie Hammer, položaj Joan Fontaine je prevzela Lily James, ključna vloga hišne oskrbnice pa je zdaj pripadla Kristin Scott Thomas. 
Netflix

Ko se v svetu filma danes pogovarjamo o hitchcockovskem slogu, imamo venomer v mislih prepoznaven način pripovedovanja, začinjen s temačnostjo in suspenzom, a tudi z zvezdniškim šarmom in eleganco. Ob tem le redko pomislimo, kako velik vpliv na ta slog je imela britanska pisateljica Daphne du Maurier (1907-1989). Alfred Hitchock je za veliko platno adaptiral tri njene romane - Jamaica Inn (1939), Rebecca (1940) in Ptiči (1963) -, njen vpliv pa se je raztezal tudi čez druge njegove filme. V našteti trojici ima prav Rebecca najpomembnejši položaj. Ne toliko zato, ker je bil izvirni roman iz leta 1938 ogromna uspešnica na obeh straneh Atlantika, temveč bolj, ker je film iz leta 1940 Alfredu Hitchcocku prinesel prvo oskarjevsko nominacijo za najboljšega režiserja, ob tem pa je producentu Davidu Selznicku zagotovil tudi tisti najprestižnejši kipec za najboljši film. Rebecca danes morda res ne velja za najbolj sloviti film Hitchcockove dolge kariere, a vsekakor je pri oskarjih posegel višje od vseh drugih.

Čeprav je Rebecca od takrat doživela že nekaj filmskih in gledaliških adaptacij, pa si noben odmevnejši avtor ni zares upal seči v osje gnezdo adaptiranja tako nepozabnega filmskega dela na najvišjem produkcijskem nivoju. Podjetje Netflix je bilo v skladu s svojo naraščajočo samozavestjo na svetovnem trgu tisto, ki se je vendarle lotilo tovrstnega podviga. Projekta so se lotili z britanskim režiserjem Benom Wheatleyjem, ki se s svojim temačnim pristopom k žanru zdi kot nadvse ustrezna izbira, pa čeravno je takšen klasično uglajen slog na prvi pogled nekoliko oddaljen od komične utrganosti njegovih filmov, kot sta filma Turista (Sightseers, 2012) in Polje v Angliji (A Field in England, 2013).

Kakšna je torej Rebecca z letnico 2020? Lawrencea Olivierja je zamenjal Armie Hammer (Pokliči me po svojem imenu), položaj Joan Fontaine je prevzela Lily James (Pepelka), ključna vloga hišne oskrbnice pa je zdaj pripadla Kristin Scott Thomas. Če je že na prvi pogled jasno, da se nekoliko zadržani Hammer ne more zares kosati z Olivierjevo gledališko vsestranskostjo, pa se ta trikotnik na nek način vendarle izkaže za zadetek v polno. Nedolžnost, sramežljivost in negotovost, ki zaznamujejo mlada zaljubljenca, se ustrezno zrcalijo tudi v filmski igri. Nasproti jima stoji izkušena, samozavestna in predvsem vedno sijajna Thomasova, ki nad vsako njuno potezo bdi z že skorajda čarovniško grozečim pogledom, polnim temačnosti in skrivnostnosti, ter s tem tvori popolno nasprotje obeh protagonistov.

Še toliko bolj pomembno vprašanje pa je: zakaj sploh potrebujemo novo Rebecco? Če odmislimo glavni razlog, da mora v skladu z logiko filmske industrije vsaka pretekla uspešnica po nekaj desetletjih pač dobiti novo adaptacijo, potem nekega očitnega razloga v resnici ni. In to ni nujno slaba stvar. Wheatley namreč ne kaže nikakršnih znakov nadute samozavesti, da bi na silo vlekel vzporednice med časom pripovedi in današnjostjo, kot to pogosto počnejo sodobni filmi, niti ga ne zanima estetsko in narativno eksperimentiranje. Oseminštiridesetletni režiser namesto tega naravnost uživa v vnovičnem obujanju obdobja, v katerem sta izšla izvirni roman in Hitchcockov film, pri čemer je bolj kot aktualizacija v ospredju podoživljanje takratnih družbenih okoliščin, manir in estetike. Bolj kot da bi zares vsiljeval neko močno poanto, nam Wheatley postavlja vprašanje, kako roman du Maurierjeve še učin- kuje danes. Naj Rebecco gledamo kot retro zabavo z obveznim ščepcem ironije ali kot polnovredno žanrsko izkušnjo na ravni najboljših filmov današnjega časa?

Resnica je seveda tudi tokrat nekje vmes. Rebecca še danes ponudi povsem dostojno in nadvse intrigantno gledanje, pa čeprav so nekateri pripovedni prijemi od tedaj postali nekoliko klišejski in zastareli. Slabosti Wheatleyjevega filma so tako večinoma opazne zgolj zato, ker njegova upodobitev zvesto sledi izvirnemu romanu z vsemi značilnostmi obdobja, v katerem je izšel. Rebecca z letnico 2020 ni niti približno tako pomembna kot izvirnik, je pa vrhunsko realizirana nova uprizoritev nekega zgodovinskega artefakta in eden redkih filmov, ki v tem sušnem koronaobdobju ponujajo dovršeno žanrsko zabavo s produkcijo na najvišjem nivoju.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta