Od blizu, od daleč

Darinko Kores Jacks Darinko Kores Jacks
05.09.2019 17:01

Začetek sezone v klubu KGB: slovenski kitarist Mihael Hrustelj s svojim na Nizozemskem delujočim triom navdušil maloštevilno občinstvo

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Mihael Hrustelj Trio na odru kluba KGB  

Bojda je vsak začetek težak, torej tudi ponovni začetek. Zato kar nekako ne preseneča, da prva popočitniška kulturna prireditev v mariborskem klubu KGB (medtem ko je bil zaprt, so sicer temeljito posodobili prezračevanje), pa še sredi delovnega tedna, ni pritegnila prav velikega števila obiskovalcev. Sredin koncert bi si jih vsekakor zaslužil. A izvajalci so pri nas skorajda neznani, čeprav se je vodja zasedbe letos predstavil tudi na 60. Jazz festivalu v Ljubljani.
Kakor koli, kitarist mlajše generacije Mihael Hrustelj, doma iz okolice Velenja, je zapustil Slovenijo in se (po neuspešnih sprejemnih izpitih na jazzovski akademiji v avstrijskem Gradcu) podal na študij v nizozemski Rotterdam, še preden je uspel pustiti opaznejši pečat na domači glasbeni sceni. Se pa - tako solistično kot z zasedbami vrstnikov - uspešno prebija na mednarodni. Ob obisku v domovini se predstavlja kot vodja v Rotterdamu delujočega tria, ki ga sestavljata še nizozemski baskitarist Jeroen van der Ley in romunski bobnar George Panaite.
Še posebno pri tako komornem nastopu je najprej izrazito padla v ušesa tehnična izpiljenost, že kar virtuoznost nastopajočih. Morda celo do te mere, da je avtorska izrazitost ostala kar nekoliko v ozadju. Najbolj seveda ob priredbi Zime, zadnjega dela Štirih letnih časov, ki jih je veliki italijanski baročni skladatelj in glasbeni pedagog Antonio Vivaldi v izvirniku napisal za godalni orkester. Za brenkalno-tolkalni trio vsekakor precejšen izziv, ki pa so ga nastopajoči prepričljivo zmogli s presenetljivo lahkoto. To skladbo so kot nekakšen intermezzo ali celo demonstracijo izvajalske vrhunskosti izvedli nekje na sredini dobro uro trajajočega koncerta, na katerem so sicer prevladovale tematsko poljudnejše izvirne skladbe.
Te bi sicer težko zelo natančno "spredalčkali" v katero od uveljavljenih zvrsti. Prej bi jo lahko opisali kot slogovno razpršeno, dokaj umirjeno, na momente skoraj ambientalno fuzijo klasične in jazzovske glasbe s pridihom (predvsem balkanskih) ljudskih motivov in diskretnih rockovskih vložkov, vsekakor pa dodelano do potankosti.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta