Od grimase do avtomata

V Galeriji Božidar Jakac je bil pregled preteklih dvajsetih let likovnega in gledališkega ustvarjanja Silvana Omerzuja. Razstavo je kustos dr. Jure Mikuž razdelil v šest prostorov in šest zgodb, ki so se sestavile iz nekaterih umetnikovih ključnih del.

Trije prostori so se navezovali na dela (in lik) Ivana Cankarja. Znova smo lahko videli lutke iz Hiše Marije Pomočnice, predstave, ki jo je leta 2008 režiral v Slovenskem mladinskem gledališču. Na vozičke in kovinsko mizo privite gojenke se se zdele brez animatorjev morda še bolj obsojene na večno hiranje. In videli smo dva "voza" iz Cankarjeve ikonografije. Tisto instalacijo z gospodom stotnikom na konju in ranjenci in vojaškimi bobni iz Podob iz sanj, ob katerem nas je prvič spreletaval srh na razstavi v Cankarjevem domu ob 100. obletnici Cankarjeve smrti, in čisto v zadnji sobi še voz, ki se je oddaljeval Francki. Če mora biti prvi glomazen in otipljiv, mora biti drugi iluzoren in neulovljiv, kar je Omerzu sijajno ujel z neskončnim, krožnim senčnim tekom za vozom. Stvaritelja Cankarja smo srečali dvakrat, enkrat je pisal in se ni menil za nikogar, drugič nam je pokazal jezik.

Posebna soba je bila namenjena avtorjevim avtomatom. Gre za kinetične mehanske lutke, torej lutke, ki za oživitev ne potrebujejo animatorja. Videli in slišali smo lahko mlinarje in mlina iz predstave Krabat v Lutkovnem gledališču Ljubljana leta 2014. Veliko je bilo ptičev iz Besed iz hiše Karlstein, predstave v Lutkovnem gledališču Maribor leta 2017. In videli smo ljudi - ptiče, avtomate, v katerih se srečajo vsa pomenska polja Omerzujeve ustvarjalnosti: težnost in mobilnost, želja in možnost, materialnost in eteričnost, les in dih, notranje in zunanje sile, ki nas poganjajo in ustavljajo, gibljivost negibnega in negibnost živega.

Svojo sobo so imela Omizja, prvič razstavljena v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani leta 2009. Na dolgi mizi se vrstijo lesena omizja: majhne lesene mize, leseni stoli in na njih leseni ljudje, dva ali trije. Omizja so bila v prvi razstavni sobi in skoraj prisiliti se je bilo treba, da se je človek sploh premaknil od njih. V neskončnost bi lahko analiziral razmerja in atmosfere med sedečimi figurami. Gre za eno tistih instalacij Silvana Omerzuja, ki pričajo o moči minimalnih razlik v monumentalni enakosti.

Večina izbranih razstavnih prostorov je bila brez naravne svetlobe, lutke in avtomati so bili v njih ujeti kot v prostranih, a neprodušnih celicah. Umestitev je prav gotovo pripomogla k zaznavanju utesnjenosti. Marsikdo ima tudi po petnajstih letih živo v spominu Omerzujevo razstavo Solze v kostanjeviški cerkvi v istem kompleksu. To je prostor, ki te zaznamuje z vsakim vstopom, ampak tisto nelagodje v tisti milostni svetlobi leta 2006 je res neponovljivo. Vseeno pa sem enako hvaležna za ta sijajen pregled v manj posvečenem okolju.

Pregled je bil dvodelen. V pritličju okroglega stolpa gradu Rajhenburg je bilo na ogled še eno desetletje Omerzujevega ustvarjanja, lutke iz predstav Angeli, Hamlet in Zbogom, princ, torej iz zgodnjega obdobja, zraven pa je nekaj slik iz zadnjega obdobja. (Slike so na ogled tudi v Kostanjevici.) Razloga za delitev razstave sta najbrž dva. Eden je, da se s to razstavo Omerzu vrača domov: Brestanica je njegov rojstni kraj in tukaj je bila leta 1977, torej pri umetnikovih dvaindvajsetih letih, njegova prva samostojna razstava. Drugi razlog ni biografski, temveč se tiče opusa samega. Razstava v Rajhenburgu ima barve, v Kostanjevici pa je brez njih. Se pravi, les je vedno svetel, edine barve, ki mu parirajo v drugih materialih, so brezbarvne bela, črna ali bež. A preden je prišel na to čistino, je vzbujal občutke in misli z bolj ekspresivnimi figurami. Obrazi so bili beli, ustnice rdeče, da tudi brez animatorjev kar slišiš obešenjaški smeh in krik usode. Pri novejših, minimalističnih lutkah se sliši samo mehanika, a je ta molk figur morda še bolj glasen, kot je bil krohot v prvem obdobju. Dobro je, da smo lahko zaznali evolucijo od grimas do avtomatov.

Ob razstavi je izšel obsežen katalog z odličnimi študijama Nataše Smolič in Blaža Lukana ter intervjujem z Omerzujem, ki ga je naredil Marko Bauer, dodan je celovit pregled razstav, gledališkega dela in avtorjeve Stare praške zgodbe.

V Kostanjevici in na Rajhenburgu sem bila zadnje ure pred prisilnim zaprtjem razstave. Čeprav sem po avtih na parkirišču pred kostanjeviškim samostanom sklepala, da je nekaj obiskovalcev iz osrednjeslovenske regije pohitelo na zadnji dovoljen izlet (res pravi izlet s kavo ali celo kosilom v odprti gostilni) v posavsko regijo, smo se obiskovalci v istem prostoru srečali, in uspešno obšli, samo enkrat. Pomislila sem, da razstava nagovarja tudi to koeksistenco človeštva in virusa. Naša sobivanja s smrtjo so Omerzujeva stalnica. Maske, cevke, priključenost na aparate in praznine med ljudmi mu niso tuji. Res prepričana pa sem, da se na tej razstavi – in tudi na vseh drugih - nihče ni okužil z virusom covida-19. Samo z lepoto.