Umetnik je svojo novejšo fazo Portalov zasnoval že pred časom na likovnih kolonijah sredi vinogradov, kjer je začel upodabljati osnovno obliko trte, vendar posušene, brez grozdja in listja. Trto je nato razvijal v oblike grmov, če omenimo tudi ograde, kot pomembno izhodišče za več ciklov, in dreves, sprva v manjših skupinah, nato pa se pojavijo daljši, adicijsko komponirani drevoredi. Ti počasi prehajajo v skupke pravljično učinkujočih starodavnih zgradb, tako rekoč od roba do roba slikovne površine, v obliki domišljijskih, magično učinkujočih vedut s skrivnostnimi portali, razvijajoč se v stolpaste konstrukcije, z obzidji in zvoniki, ki pa še zmeraj spominjajo na drevesa.
Te stavbe se lahko tudi spremenijo nazaj v svoja izhodišča, saj gre za neke vrste oblikovnih ali motivskih metamorfoz, ki so plod Duhove neizčrpne domišljije. Hkrati se pojavijo trije prostorski plani. Spodnji je temnejši in nevtralen ter nakazuje zemljišče, na katerem stoji mesto ali utrdba, pogosto segajoč vanj v obliki malodane zrcalnih korenin, neredko pa je spodnji plan moder, kot jezero ali morja ali reka. V srednjem planu seveda prevladuje veduta, za katero se zdi, kot bi nastajala iz dreves; zgoraj pa je, kot običajno, prostorski plan z nebom in oblaki, občasno pa se pojavi tudi bistvena novost. To je bodisi naslikan poln mesec, če je veduta nočna, ali sonce, če je veduta dnevna, pogosto pa je takšna krožna ploščica lahko tudi kovinska, s srebrnim sijajem in prilepljena na slikovno površino. Ti nebesni telesi (mesec, sonce) lahko doživljamo tudi simbolno, kot vsevidno božje oko, ki se molče razgleduje po pokrajini, iščoč morda vsaj majhno navzočnost življenja. Nič manj nenavadna ni umetnikova odločitev, da v zgornji ali spodnji plan umešča skrivnostne, enovrstične napise v glagolici, ki posredujejo likovni celoti srednjeveško vzdušje, spominjajoč na rojstvo slovanske pisave. Seveda se dr. Matjaž Duh tudi v tem ciklu ni hotel odpovedati svojemu strukturalističnemu obravnavanju slikovne površine, ki ga spremlja že vrsto let, pri čemer na grundirano platno nanaša belo pastozno substanco, ki jo z različnimi orodji razbrazda, bodisi v vodoravni bodisi v navpični smeri in šele nato prekrije z izbranimi barvami, ustvarjajoč tako notranjo dinamiko sicer statično učinkujočih likovnih objektov.
Lahko torej povzamemo, da sodi novejša likovnoustvarjalna faza dr. Matjaža Duha med vrhunce dosedanjega opusa in pomeni hkrati s svojo večpomenskostjo in simboliko dobrodošlo izjemo na slovenski likovni sceni. Razstava bo na ogled do 15. aprila.
