Odšel je veliki Jean-Luc Godard

Le redkim filmarjem brez vsakršne sence dvoma uvrščamo med največje vseh časov. Jean-Luc Godard je bil eden izmed njih. Francosko-švicarski režiser je v 60-ih in 70-ih letih s pripovedno in estetsko radikalnimi filmi zarezal v ustaljene filmske konvencije, nastale pod vplivom ameriške kinematografije. Njegovi filmi so namesto običajnega pripovedovanja zavestno kršili pravila, kot so zakonitosti montaže, postavitve likov in namenskost filmskih dialogov, prav s tem pa še danes navdihuje generacije filmskih ustvarjalcev. Jean-Luc Godard je bil eden režiserjev, ki so ustvarili film, kot ga poznamo danes.

Zastavonoša francoskega novega vala

Godard se je rodil leta 1930, v filmski svet pa je vstopil kot zagret cinefil in kmalu tudi filmski kritik. V zgodnjih 50-ih letih je skupaj s svojim kolegom Françoisom Truffautom začel pisati za novoustanovljeno revijo Cahiers du cinéma. Skupaj sta prelomila z zapuščino njunega mentorja Andréja Bazina ter sta s poudarkom na pojmovanju filma kot avtorskega dela postavila teoretske temelje francoskega novega vala. Godard je to misel leta 1960 prelil v svoj celovečerni prvenec Do zadnjega diha (À bout de souffle, 1960), žanrsko sicer dokaj tradicionalno delo o pobeglem kriminalcu Michelu (Jean-Paul Belmondo) na begu s svojo ljubimko Patricio (Jean Seberg). Pa vendar je bil film močno inovativen predvsem v vizualnem smislu, saj je denimo vpeljal tehniko montažnih preskokov, ki so bili v filmskih učbenikih tistega časa označeni kot napake. Do zadnjega diha danes velja za enega najbolj vplivnih filmov vseh časov.

Po nadaljnjih prelomnih filmih, kot so Nesposobna banda (Bande à part, 1964), Nori Pierrot (Pierrot le fou, 1965) in Vikend (Week-end, 1967), se je usmeril v bolj politično ustvarjanje. Ob množičnih protestih leta 1968 je bil skupaj s Truffautom vodja pobude o prekinitvi takratnega filmskega festivala v Cannesu, kar jima je tudi uspelo. V tistem času je soustanovil umetniški aktiv Groupe Dziga Vertov kot poklon velikemu sovjetskemu filmarju, v naslednjih letih pa je Godard s svojimi filmi neposredno naslavljal aktualne teme, kot so vietnamska vojna in razredni boj. Pod vplivom Bertolta Brechta je v tem obdobju še radikalneje opustil norme tradicionalnega filmskega pripovedovanja in je večino filmske zgodovine odpisal s slabšalno oznako buržuaznega.

Popoln umik iz javnosti

Od 80-ih let dalje je postalo Godardovo delo navdih predvsem za filmske kritike in akademike. O njem je bilo napisanih nepregledno število knjig in akademskih razprav. V zadnjih desetletjih je režiser postal razvpit tudi po svojem popolnem izogibanju vsakršnim nastopom v medijih. Čeprav je ustvarjal še naprej, ni svoje filme nikoli promoviral na premierah niti ni dajal intervjujev. Še več, redki so bili celo tisti, ki so filmarja sploh imeli priložnost videti v živo.

V minulem desetletju je posnel dva zelo dobro sprejeta filma: Zbogom jeziku (Adieu au langage, 2014) in Knjiga slik (Le livre d'image, 2018). Ob premieri slednjega v Cannesu je Godard močno presenetil, ko se na novinarski konferenci, ki naj bi potekala brez njegove prisotnosti, novinarjem oglasil preko neposredne video povezave in je bil na voljo za vprašanja. To je bila tudi njegova zadnja odmevnejša pojavitev v javnosti.

Novico o režiserjevi smrti je v torek zjutraj prvi sporočil francoski časopis Libération, nemudoma pa so ga povzeli praktično vsi najpomembnejši svetovni mediji.