Otvoritve razstav: "Praznovanje umetnosti in družbe"

Od danes je v Umetnostni galeriji Maribor na ogled razstava Galerija za mir. Razstava v tematsko središče postavlja zbirko in arhiv Koroške galerije likovnih umetnosti, ki sta nastala na podlagi mednarodnih razstav pod okriljem Organizacije združenih narodov v 60., 70. in 80. letih preteklega stoletja. Osredotoča se na še vedno aktualna vprašanja, povezana s politizacijo umetnosti, vlogo umetnosti v družbi in njenim pomenom nekoč in danes.
Galerije so bile prve med kulturnimi inštitucijami, ki so odprle vrata 5. maja. Od takrat so ponudile na ogled nekaj razstav, vse pa so se začele brez uveljavljene oblike otvoritev, tudi razstava Galerija za mir. Ta trenutek se napoveduje, da bodo otvoritve - in vsi drugi dogodki, na katerih se zbere več ljudi - zelo kmalu spet lahko takšne, kot so bile. Še pred nekaj dnevi se je zdelo, da to še dolgo ne bo mogoče. Zato se je zdelo, da je primerna priložnost za razmislek o funkciji in pomenu otvoritev v ustvarjalnem procesu, v delovanju galerij in tudi potencialnega umetnostnega trga. Ali so odprtja razstav "zgolj" družabni dogodek? So postala del konceptualne umetnosti? So priložnost za iskanje kupcev, mecenov? Gre šele za pravi zaključek ustvarjalnega procesa? Za katarzo? Vprašanja smo zastavili kustosinjam in umetnicam ter umetniku.

Vse bolj sproščene, dostopne, neformalne

Simona Vidmar, kustosinja v Umetnostni galeriji Maribor: "Otvoritve razstav danes so izrazito družabni dogodki. Od nekdaj precej resnobnih dogodkov, kjer je bila na prvem mestu strokovnost in je prevladoval vtis posvečenosti visoki umetnosti, je podobno kot celoten pristop v komuniciranju s publikami, format otvoritvenega dogodka postal veliko bolj sproščen, dostopen in neformalen. Sicer še vedno, in to ne samo pri nas, prevladuje formula otvoritvenih govorov in zahval, občasno še s performativno ali zvočno intervencijo umetnikov, spet drugič brez kakršnegakoli protokola, zelo redko pa so odprtja zastavljena konceptualno kot del celotnega projekta.
Ta forma je veliko bolj zahtevna in le redko kdo ima talent in samozavest zanjo. (Ena izmed takih izjem je bila na primer otvoritev razstave Nemogoči mehanizmi Mete Grgurevič v UGM, ki se je izkazala za zadnjo otvoritev pred pandemijo.) Kako pomembne so za mesto in družbo širše otvoritve razstav, se še posebno zavemo v tem trenutku, ko so neizvedljive. Otvoritve so za ustvarjalce – umetnike in kustose, gotovo vrhunec projekta. To je na eni strani zaključek več mesecev trajajočega procesa in na drugi strani začetek javnega življenja tega umetniškega projekta.
Ob tem je to tudi edini moment, kjer se bodo srečali vsi ustvarjalci, sodelavci, vsi vpleteni skratka, in obiskovalci, prva in zelo raznolika publika, ki se znajde le na otvoritvah. Otvoritve so praznovanje umetnosti in druženja. In oboje potrebujemo skoraj tako nujno kot vdih in izdih."

Premik v območje drugega, skupnosti, javnosti

Aleksandra Kostić, kustosinja in programska vodja KiBele: "Otvoritev zajema vse komponente katerekoli komunikacije, žive in dinamične. Umetnik iz zaprtega ateljeja išče svoj izhod v odprto, veliko, osvetljeno galerijo ... V Kibli smo velikokrat premišljevali, kako bi preimenovali ta transfer, ki se imenuje otvoritev. Izraz je precej neustrezen, teatraličen, zelo kulturniški in nič kaj umetniški. Kontradiktoren. Najprej ustaljene norme z umetniškimi dejanji zrušimo, nato se jim na otvoritvi spet podredimo. Otvoritev, dogodek v znamenju umetnosti, posvečen specifičnemu umetniškemu dejanju, koncipirani akciji, kjer je trenutek ritualno posvečen umetnosti, avri umetniškega dela, predvsem pa živemu umetniku, ima globoko spodaj svoj prikriti namen ... Ustreznega nadomestnega izraza še nismo našli, vendar se soočamo tudi s tem tradicionalističnim aspektom otvoritve in umetnikovo skrito željo, tlečo na dnu namena: dogodek za vse ljudi, ki jih zanima umetnost, še posebno pa za te z več kapitala, ki bodo prišli in se morda zaljubili v umetnika, dogodek in umetnino, jo kupili in odpeljali domov kot ostriženega, zdresiranega pudlja ...

Odsotnost otvoritev predstavlja čustveno praznino

Andreja Hribernik, direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti, kustosinja razstave Galerija za mir: "Menim, da so otvoritve pomemben del galerijskega delovanja tako s stališča publike kot s stališča umetnikov, kustosov in muzejskih delavcev. Muzeji in galerije smo, poleg drugih vlog, ki jih opravljamo, tudi javni prostori, prostori druženja, srečevanja in izmenjave mnenj. Otvoritve so priložnost neposrednega stika s publiko, publike z nami, publike z umetniki. So obredi, ki iniciirajo razstave, so mesto prehoda, so nekaj, kar je bilo prej del internega ali zasebnega in je sedaj postalo javno. So tudi priložnost, da se bodisi ustanova bodisi umetnik postavi v fokus.
V naši hiši namenimo otvoritvam kar precej pozornosti, saj jih dojemamo kot izraz spoštovanja do umetnikov ali avtorjev razstav, hkrati pa tudi do obiskovalcev. Trenutno, ko otvoritev ne izvajamo, opažamo velik manko v našem delovanju. Trudimo se z alternativnimi komunikacijskimi kanali, kar pa seveda ni isto. Otvoritev je dogodek, na katerem se posamezniki posvetijo razstavi, vzpostavi se vzdušje, prvi odziv na razstavo, od katerega je velikokrat odvisen tudi nadaljnji obisk.

Kaj so ljudje sploh fotografirali?

Ksenija Čerče, slikarka, izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani: "Trenutno ne vidim problema v tem, kaj nam prinaša karantenska situacija, ampak v tem, kaj prinaša vseprisotna premestitev v spletno situacijo (tudi razstav). In morda poskušam na vaše vprašanje ob tej priložnosti odgovoriti s stališča/pozicije slikarstva.
Z vprašanji virtualnosti, abstrakcije, omniprezence, mreže, plastenja, kolažiranjem podob, ki so na delu v spletnih situacijah, se je slikarstvo ukvarjalo že zdavnaj in daleč nazaj v zgodovino. V tem kontekstu je treba razumeti pomemben element kolonializacije imaginarnih formacij v spletnih situacijah, vlogo konstantnega podrejanja in širše vlogo mreže kot principa, ki celoten tok poganja.
Zagotovo danes nismo več v situaciji, ko bi bilo slikarstvo dominantna ali vodilna disciplina v umetnosti. Hierarhije so se podrle. Meje slikarstva so postale nespecifične. Slikarstvo v sedanjosti torej je/se poraja tako v specifičnih kot nespecifičnih formah. Dejstvo je, da se forme vzpostavljajo skozi zgodovino. Vendar je slikarstvo podvrženo konstantni ekstenziji, ki ni izključno zgodovinska, še manj linearna ali zvedena na formo, in zgosti pozornost v sliki ne zgolj kot mediju. In posebno danes, ko je množičnost/komunikativnost vizualnega podobotvorja do te meje dominantna, da presega jezik, je morda prav slikarstvo tisto, ki v odnosu do formata, skozi katerega komunicirajo podobe, poseduje relevanten/pomemben glas.
Kot primer s področja slikarstva bi navedla dogodek iz lastne izkušnje. V berlinskem muzeju Hamburger Bahnhof sem na razstavi Hello World. Revising a Collection stala pred ogromno sliko Barnetta Newmana Who is Afraid of Red, Yellow and Blue IV (1969–1970), 274 x 603 cm. Gre za sliko, ki ima izrazit učinek, vezan za barvo. Mimo mene so hodili ljudje s telefoni/fotoaparati od slike do slike in vsako od njih fotografirali. Prav tako sliko, ki temelji na posebnem učinku. Na specifičen način odslikana barva in ogromen format slike sta delovala tako, da se je v gledalcu sprožil notranji dogodek, vezan za zaznavo. Ko si namreč nekaj časa stal pred sliko in njeno ogromno površino barve, je barva začela utripati: slika je tako delovala kot notranji dogodek, ki se zgodi v zaznavanju. Vibracija barve in utripanje sta se zgodila znotraj gledalca v odnosu med njegovim očesom in možgani. Neposredna slika je gledalca vsekakor premestila v drugačno/posebno psihofizično stanje. Takrat sem se vprašala: Kaj so ljudje sploh fotografirali?
In da se za zaključek vrnem k vašemu vprašanju o pomenu razstav: ob navedbi primera izkušnje izpred slike na berlinski razstavi o zadevi težko povem še kaj …"

Dogodkovnost vsaj nekoliko dvigne interes publike

Vojko Pogačar, slikar, izredni profesor na Univerzi v Mariboru, predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor: "Otvoritev razstave predstavlja inavguralni, dogodkovno naravnan ritual, ki predstavlja le del razstave kot celote. V nekaterih okoljih so k tem dogodkovnim aspektom dodani tudi zapiranja razstav (finisage) ali vmesni dogodki, kot je podelitev nagrad ali izdaja kataloga (letos izvedena dogodka v okviru društvene razstave DLUM’99).
Razstava kot razstavitev del v v točno določen prostor lahko prestavlja neko novo kompozicijsko, vizualno poved, lahko tudi provokacijo, konfrontacijo, preizpraševanje itd. Razstava je seveda v prvi vrsti namenjena komunikaciji s publiko v nekem realnem ali pa celo imaginarnem smislu in okolju. Mogoče je, da mnoge razstave niso postavljene na pravem mestu in morda ne dosežejo niti tiste želene publike, s katero bi dela želela komunicirati. Vsak ustvarjalec pa ima v sebi povsem različne namere, sporočila ... in s tem povezana pričakovanja.
V bistvu je vsakršno ustvarjanje, tako tudi likovno, neki način raziskovanja, hkrati pa tudi izpovedovanja, govora, ki temelji na nekem jeziku, ki se v okviru procesa ustvarjanja še razvija. Tako se je pogosto dogajalo, da so bili določeni avtorji ali njihova dela v svojem času nerazumljeni prav iz razloga, ker še ni bila odkrita abeceda ali koda za razumevanje tovrstnih del.
V skladu s sodobnimi trendi ob raznoliki množici medijskih platform in dogodkov, še posebej v dandanašnjem času razcveta vizualnih komunikacij, lahko opažamo, da je klasična razstavna dejavnost v precej nezavidljivem položaju. Kot pasivni, skriti vrt, ki morda skriva kake zaklade, a lahko edino dogodkovnost vsaj nekoliko dvigne interes publike. Naj omenim le še to, da so razstave seveda tudi družabni dogodki, kjer se odpirajo še drugi vidiki izražanja družbenega statusa, pomembnosti, opozarjanja nase in kar je še takih družbenih nečimrnosti, ki potrebujejo dogodkovni rob za svoje promocije različnih provenienc."