Paradoks Partljič

Z mnogimi bremeni in visokimi pričakovanji je bila obtežena premiera pretekli petek v dvorani Frana Žižka SNG Maribor. Bila je vrnitev našega legendarnega Toneta Partljiča na domače deske, bila je režijska inavguracija Aleksandra Popovskega kot umetniškega direktorja Drame pa mariborski prvenec Nejca Gazvode, dramaturga in avtorja dram(atizacij)e po motivih Partljičevih p(r)oznih del. In jubilejna sezona stoletnice teatra pa še napoved - predvečer skorajšnje osemdesetletnice našega "človeka iz Maribora", Prešernovega nagrajenca, mestne ikone. Tistega imperatorja z zlatim lovorjevim vencem, ki se nam kot živi doprsni kip smehlja s plakata predstave Mostovi in bogovi. In se zavemo, kako samo on lahko pozira tako, gre čez in nam je simpatično in duhovito.
Največjemu živečemu komediografu, ki je sodobno slovensko komedijo povzdignil do kanona z dramami, kot je Moj ata, socialistični kulak, se je zgodil paradoks. Nova generacija ga postavlja na oder po predolgih letih krivične izločenosti - z delom, ki črpa iz njegove imenitne novejše proze, Ljudje iz Maribora in romanov Sebastjan in most ter Pasja ulica. Nejc Gazvoda je v najboljši maniri storytellinga Partljičevo materijo prelil v odrsko naracijo, ki se odlikuje po sugestivnih, filmskih dialogih, ki deluje živo in dovolj blizu partljičevskemu realizmu in humorju. Partljičeva aktualna prozna pisava vsebuje odlike najboljšega dokumentarizma v dobi, ko je resničnost že prerasla fikcijo in najboljši inovativno preizprašujejo prav to razmerje med fiction in faction. Partljič je ta žanr v zadnjih letih izmojstril do vrhunskosti. Neverjeten, neprimerljiv je v tem svojem vitalizmu poznih let. In si zasluži vse hommage in hagiografije tega sveta že zdaj in tukaj.
Režiser Popovski se je lotil kompleksnega uprizarjanja mentalitete nekega na videz nedefiniranega (čeprav vsi vemo, katerega) prostora ali pač mesta kot osrednjega lika kalejdoskopsko. Fellinijevska melanholija se skuša zavleči v ta parkur številnih fiktivnih in resničnih likov skozi stoletje, a je filmska mehkoba vendarle težko ulovljiva na ostrih robovih odra. Stekelca periskopa, sicer barvita, so nalomljena. Zeitgeist spretno zarisuje predvsem s kostumi (Jelena Proković) in avtorsko ter prevzeto muziko (Marjan Nečak).
Sijajna, nadrealna je postavitev celotnega dogajanja med dve projekcijski platni. Sprednje je tako blizu rampi, da celotno dogajanje motrimo skozi kopreno. Na platni so projicirani odlični videi Roka Predina, ki igri narekujejo uprizoritveni kod, tonaliteto. Prizori na začetku, z dravskega dna, ko mezijo iz črnega peska liki navzgor proti svetlobi neba, skupaj z leseno nogo graditelja mostu, Sebastjana (Matija Stipanič), so osupljivi. In spredaj neumrljivi Vinko (Petja Labović), peergyntovski centralni lik, ki aktivno potuje skozi čase in prostore - od nezakonskega sina ciganke in idiota, pobreškega prezidenta, Gusteka (Vojko Belšak) v predstavi, ki je meril dravski most, da vidi, "če bodo imeli čiči in vindišarji dovolj placa, da bodo prek mosta vujšli, ko bo prišel Hitler", prek partizana, pa do nazadnje pripadnika štajerske varde ...