Pesnica Kristina Kočan: Občutek kraja je zasidran v nas

Selišča so prostori naselitve in dober material za pesnjenje, Kristina Kočan jih je s srečišči in mislišči povezala v popoln sobotni večer, v selitve, v besedo, ki to ni, v Tamalpais, v tango, v Anglijo, v Benetke in (druge) pesmi, v katerih se besede in verzi pretakajo. Z anžambmaji, prelivanji iz ene pesniške vrstice v drugo, z valovi, z vrtinci, z igrivimi odsevi. Pesmi so pogled na kraje, kjer je bila. "Kraj, mesto, kjer se pesnik nahaja ali se je nahajal, globoko vpliva nanj," pravi. "Občutek kraja je močno zasidran v nas, četudi se tega včasih niti ne zavedamo. Tudi odraščanje na določenem mestu nas zaznamuje, nam daje celo snov ali pa vsaj okus, občutek. Moj dom je vselej kraj in to se odraža tudi v poeziji, vedno bolj. Prej sem veliko potovala, zato so bili tisti mikroprostori morda nekaj časa v ospredju, od New Yorka do Nantucketa, do majhnih vasi v Franciji in naprej. Morda gre za željo po neki ukoreninjenosti, hkrati dopuščanje, da bodo vetrovi vedno lahko prepihali ukoreninjeno. Vedno me je fasciniralo, kako so bili pesniki vezani na kraje ali pa so jih uporabili za svojo snov: Baudelaire Pariz, O'Hara New York, Lowell Novo Anglijo, Hass San Francisco, Snyder tudi Kjoto, kamor je nenehno potoval. Ti kraji se nam zdijo eksotični in morda včasih v očeh nekaterih večvredni, ampak za te pesnike so to povsem enaki mikrokozmosi, kot je zame moj pomembni mikrokozmos Koroška, pa še kje."

Kristina Kočan je pesnica, prevajalka, doktorirala je iz sodobne ameriške poezije, izdala je tri pesniške zbirke, Šivje (2018), Kolesa in murve (2014) in Šara (2008). Leta 2018 je izšla večmedijska knjiga S/prehod z izborom njene poezije, uglasbenimi pesmimi in s fotografijami Bojana Atanaskoviča. Tekste piše za glasbeno zasedbo Brest in jih tudi interpretira. Prevedla je pesmi Audre Lorde, bila soprevajalka antologije afriško ameriške poezije. Leta 2021 je pri založbi Litera izšel njen večletni prevajalski projekt, prvi tovrstni pri nas, antologija sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev Po toku navzgor, za katero je besedila izbrala, prevedla in knjigo tudi uredila. Ameriška poezija ji je, tega ne skriva, blizu. "V ameriško poezijo sem se zaljubila že v najstniških letih, začenši z Whitmanom in potem odkrivanja vse več pesniških glasov, ki so me navduševali in me še navdušujejo kot nobeni drugi. Premore širino, skozi katero veje odprtost duha, kar gre nedvomno povezovati tudi z geografsko prostranostjo njihovega prostora. V tej poeziji je prisotna tudi zasidranost pomembnosti prostora, kraja, ki te določa, veliko pesnikov se zateka k naravi, divjini, na drugi strani pa k urbanemu, zavoljo premišljanja lastnih notranjih svetov. Ta ameriška tradicija poezije narave, nature poetry, in povedano so stvari, ki se zelo ujemajo z mojim načinom, in mi je zaradi vseh teh značilnosti ljuba. Od prozaične neposrednosti Whitmana preko odprtosti beatniškega izraza in brutalnosti detajla konfesionalistov do neke jazzovske estetike in izogibanja mainstreamovskim standardom afriško ameriških pesnikov in potem spet avtobiografskih pristopov in poezije vsakdana, kakršnakoli poetika že, vsaka se zdi nabita s to intenzivnostjo, ki me pretrese v najboljšem možnem smislu. In ameriška poezija je tudi ta širni ocean, ki mu ni in ni konca." Ob vsem tem se ozre še na Daljni vzhod, k Japoncem. "Japonska tradicionalna estetika je nekaj, kar me vse bolj privlači zaradi minimalizma, ki ga premore in kar nekako pritiče mojemu načina pesnjenja. Manj je več."

​Ljubezen je v njenih pesmih, strast, na obrazu njenega sina spijo z njim češnje. O vodi je mogoče sanjati, a v njej tudi zaplavati, piše, in to, da včasih ni razlike med ljudmi in njihovo senco. Tudi ob vsakdanjem ponavljanju rutin je mogoče širiti svet, biti strasten, videti. "Če si dober opazovalec, je lahko vsak svet bogat, ni ponavljanja rutine, vsak dan je kaj novega. Potem stopimo iz te linearnosti v ciklično strukturo, ki je najbolj organska in znotraj katere se zgodi marsikaj. Kadar gre za holistični pristop k stvarnosti. Ta občutek prihaja iz narave, ko pozorno opazuješ vse okoli sebe, četudi le eno drevo ali en sam prizor, se ti nenehno kaj odkriva, vedno tudi kaj nepredvidljivega, presenetljivega, in potem temu ni konca, samo teče in posledično se lahko teme množijo, kot v pesmi Bron čez ravnico ali Mislišča." V prvi je opis trenutka "kadar se vlije bron čez ravnico/koruza še kljubuje/pod težo storžev zvonijo/štrleči zvoniki od blizu in dlje/se pozibavajo topoli pod/spreminjavo prhutajočo membrano". V drugi je očitek prezgodnji pomladi, da bi "ta neusmiljeni vonj cvetov/v meglicah vendarle prinesel/poletje ki bo imelo več okusa/po ljubezni in zakaj/ nosi moje misli tako daleč".

​Pisec spremne besede Aljaž Krivec opomni na stik med različnimi zavestmi in tudi na nove besede, kot so žgolet, rosljati, begaj, globočava, vetričava, vzigra, in da gre pri tem za potrebo po dostopanju do pomena in poudarjanje zvočnosti. Več je besed, bolj je srce polno? "Bolj ko so prave, bolj je srce polno. Ves čas se borim, kako dovoliti tišini, da vstopi v pesem, kako povedati tisto, česar med nama ni, kako izreči tisto, česar ne znam izreči, kako najti razmerje med vidnim in nevidnim. In od tod potem seveda vsi ti premisleki, vse to iskanje pravih besed ali pa celo pravih oblik besed. Kaj vse mi lahko pove beseda vetričava, česar mi ne zmore dati ne vetrič, ne veter, ne dobrava, skozi katero veje veter, ali karkoli drugega, ali pa žgolet kot samostalnik. Gre za stanje, ki ga potrebujem in ki ga moram izraziti, in za to moram najti potem ustreznico, četudi izmišljeno, mojo. In potem mora še primerno zazveneti."

​Kam bo neusmiljeni vonj cvetov še nesel njene misli, seveda vprašam ob sklepu. "Celo življenje se mi je zdelo, da sem na prepihu, sredi premikov takih in drugačnih, izgub raznoraznih, pretiranih potovanj in begov, zdaj bi končno in najraje videla, da me ponese le domov. Na en tak fin vrt in med rože. In moje misli tudi."

​Pesniška zbirka Selišča je izšla pri založbi Litera.