Po robu komedijantske klišejskosti

Gledališka kritika: Heinrich von Kleist: Razbiti vrč, SNG Drama Ljubljana, ogled predstave 14. maja

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Režija z minimalnimi sredstvi dosega maksimalne učinke, četudi ne prodre v globlje sloje Kleistove vivisekcije birokratske hegemonije.
Peter Uhan

Po Baalu v SMG je režijsko-literarni dvojec Vito Taufer-Andrej Rozman Roza zavzel še oder ljubljanske Drame. Tokrat je Rozin delež sicer manj izrazit, pa vendar sta njegova ljubljanščina v Razbitem vrču iz ust vaščanov nizozemskega Huisuma pri Utrechtu in tekoč, živ, gibek prevod močno zaznamovala Kleistovo "veseloigro". Rozin jezik je preprost, prepričljiv, zvečine nižjepogovorni in se učinkovito prilega vsem govornim legam. Pred dvema stoletjema, ko je nastala ta kanonična burka z elementi farse, ki jo je Kleist umestil v realni družbeno-geografski kontekst, niso bile sprevrženosti nič drugačne kot danes. Absolutni vrh drame o zlorabi moči v političnem in seksualnem kontekstu predstavlja v tokratni verziji zvečine navdahnjena igra, ki se je vseskozi spretno ogibala nevarnemu robu komedijantske klišejskosti in karikiranja.
Kleistova starinska fabula o hudo nenavadnem Adamu in Evi bi se zlahka prelevila v novodobno zgodbo iz črne kronike. Pohotni, vaški sodnik Adam - izjemni Jurij Zrnec z vsem bohotnim arzenalom žlahtne komike, ki se preveša v tragičnost in se ne zadovoljuje s površinskostjo in štosi na prvo žogo - zlorabi (kako daleč, ne vemo natanko) naivno vaško dekle Evo (Maruša Majer, ki fenomenalno izrazno in verbalno eksplodira po dolgem, osupljivo dramatičnem molku). Malokdaj je molk kakega protagonista na odru tako visokoenergetski in silovit, da prežarči vse. Ta molk v razpetosti med krivico in grožnjo je največji suspenz predstave in je resnično bravurozno odigran. Zveni kot kak oksimoron ali katahreza, a tako je. Ko Eva iz tiste dramatične pasive končno spregovori, je finalni monolog, kot bi se utrgal razdiralni plaz in bi se črepinje tistega inkriminiranega vrča razsule povsod in zarile v vse.
Najoprijemljivejša posledica Adamovega greha je torej razbitje dragocenega vrča Evine matere, gospe Marjete (burleskno eksplozivna, mestoma karikirana Polona Juh), ki je tožnica v procesu. Črepinj v predstavi je seveda še več: razbita je tudi čast ne le enega protagonista oziroma protagonistke. Na edinem prizorišču, v preprosti dvorani vaškega sodišča, se odvije proces, ki ga kontrolira sodni svetnik Valter (Branko Šturbej pod glazuro blaziranega, navidezno zlovešče mirnega birokrata napoveduje pretrese s hehetajočim tikom), ki nenadejano vizitira vsestransko razsuta vaška sodišča. Potolčeni, šepavi Adam se mora pod njegovim nadzorom lotiti razprave o razbitem vrču. Sodnik bi moral loviti samega sebe, a tega seveda ne počne, ampak išče krivce povsod naokoli. Tukaj sta še povzpetniški sodni pisar Svit (Marko Mandić, posrečena polizano povzpetniška pojava) in Rupert, Evin fant (simpatično robati, naivno zarukani kmetavzek Timon Šturbej).
Kleistov tekst je seveda silno aktualen, posebej v luči današnjega mitujevstva, načetega zaupanja v pravosodje, kričečih socialnih razlik, morale in etike oblasti, zlorab vseh sort - vse polno je možnih aktualizacij in paralel s sodobnostjo. Adam malce spominja na zgodnjega predhodnika zloglasnega hollywoodskega Harveyja Weinsteina. Pa vendar se je ustvarjalska ekipa na čelu s Tauferjem in dramaturgom Matetom Matišićem, provokativnim hrvaškim dramatikom in glasbenikom, odločila za čisto, preprosto, klasično verzijo, zagotovila prostor igralskemu razigravanju in med dvema različicama konca izbrala tisto, po kateri Adam odide s prizorišča in Valter pokaže svojo temno, pohotno plat. Ergo: vsaka oblast je (s)korumpirana.
Kleist je doživel popoln polom na premieri svoje drame, to ga je tako dotolklo, da je 34-leten naredil samomor. V Razbitem vrču neizprosno secira celotno družbo - od najnižjih slojev do tistih na samem vrhu oblasti. Vprašanja korupcije, zlorabe položaja, pozicije moči so prastara in vsečasna, tudi kostumi (Barbare Stupica) so nekako vsečasni, s sodobnimi poudarki. Taka je tudi inventivna Matišićeva glasba, ki je dramatično sporočilno presenetljivo samostojna.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta