Že res, da lutke nagovarjajo vse, mlade in starejše, a večinsko občinstvo so vendarle otroci. Nobena elektronska naprava ne more nadomestiti besede z odra ali neposrednega stika lutkarjev z otroki; glasba, likovna podoba, premik v prostoru, vse to so deli umetniške celote, ki jo odprta otroška srca neobremenjeno srkajo vase. Lutke bodo vedno imele pristaše. To sta, ob letošnji tridesetletnici Poletnega lutkovnega pristana, med drugim zapisala nekdanja direktorja Lutkovnega gledališča Maribor in tudi začetnika tega festivala Breda in Tine Varl. Začeli so ga leta 1990 v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine, takrat je Maribor gostil eno tujo in štirinajst slovenskih lutkovnih predstav. Tine Varl je bil takrat tajnik zveze kulturnih organizacij in kot človek akcije, kot so mu velikokrat rekli, je z nekaj somišljeniki želel obarvati takrat še bolj mrtvo poletje v mestu in tako otrokom podarjati nekaj lepega tudi med počitnicami. Bili so brez denarja in konkretnih načrtov, a intuicija, se danes spominjata, je bila (pre)močna.
"Danes nihče niti ne pomisli, kako bi se kaj takega lotil brez vsega tega, ampak pred tridesetimi leti je bilo drugače. Stali smo ob Dravi in Tine je dejal, kaj pa, če bi pristali na tem mestu. Na prvem letaku sicer piše še vedno Lent, ampak je Tine rekel, da bo pristan, ker je to po slovensko. Potem smo našli fino lokacijo, Stari radio na Vojašniškem trgu. Še naše otroke smo oblekli v muce in po mestu so delili letake, vabili ljudi, naj pridejo med nas. Krasno je bilo. Ko so gostovali Ljubljančani, smo sedeli kar na zabojih radenske. Nekdo od njih je imel še kitaro, peli smo, se zabavali, si priredili zabavo. Prišla sta dva policista, ker nas je nekdo prijavil. Seveda nam je bilo nerodno, Tine je bil kar rdeč, se prav spomnim. A nista nam zatežila, obratno, bila sta vljudna. Seveda smo potem le šli, ampak bilo je prvič. Imeli smo notranji filing, kako in kaj, poznali smo pravo mero," se spominja Breda.
Znamenite Zverinice iz Rezije
Breda in Tine, po izobrazbi arhitektka in kemik, a po duši lutkarja, sta danes stara 70 in 80 let, prihodnje leto bosta praznovala 50. obletnico poroke. Živita v družinski hiši na Taboru, ki sta jo podedovala od Tinetove babice. Po bolezni, zaradi katere je Tine že nekaj let na invalidskem vozičku, se je življenje pri Varlovih malce upočasnilo, a njuna ustvarjalnost in ljubezen do umetnosti ne počivata. Danes je le več časa za kavo in postanek v čudovitem vrtu, polnem dreves, zelenja, rož, grmov, skratka skritih kotičkov, ki jih na novo postavljata v nekaj magičnega.
"Zmeraj sva bila tandem, še danes mu dam kaj prebrati in je objektiven kritik"
Zapisana v zgodovino
Medtem ko se kot otrok ni igrala z lutkami, ker je raje risala in oblikovala, je Tineta ta svet omrežil že v otroštvu. To je vedel, ko je bil star šest let. Z babico sta izdelovala lutke na dvorišču in nato je tam prirejal še predstave, vabil gledalce s plakatom, ki ga je nalepil na zunanjo ograjo, nato pa celo pobiral vstopnino. Kot šestletnik je bil že član Marionetnega lutkovnega gledališča Angela Besednjaka, leto kasneje je vodil marioneto škrata v predstavi Sneguljčica. Ko se je spoznal z Bredo, jo je kar določil, da mu bo zasnovala in izdelala lutko. Takrat je tudi ona začutila, da je v lutki tako rekoč vse: "Lutka ima vse. Lutka kot neživ predmet ima magično moč, če se poglobimo v otroško sliko. Otroci v zgodnji fazi ne ločijo med živo in neživo naravo, za njih je vsak predmet oseba. Če se vrneva v poganski čas, takrat so v vsakem predmetu imeli božanstvo, v kamnu, drevesu, obleki … Z intelektualnim razvojem se je to seveda ločilo. Z grotesknim gibom, minimalnim premikom v prostoru lahko sprožimo neverjetno reakcijo v otroški psihi."
Lutkovne dvorane kar doma
Njihova kuhinja je nekoč že bila spremenjena tudi v šivalnico, danes nekateri prostori v hiši postanejo kar lutkovne dvorane. Še danes zakonca Varl hranita bogato bero vsega, kar sta počela, to bosta postopoma podarjala v arhiv. "Vse, kar sva delala v mariborskem gledališču, sva že uredila, potem pa se bova na tak način lotila še ostalih gledališč, tudi avstrijskih, kjer je ta material še zelo nepregleden."
Priznana doma in v Avstriji
Njuna dela bodo zapisana za vedno, tudi zaradi nagrad, ki sta jih v tem času prejela: sta Glazerjeva, Janežičeva in Tischlerjeva nagrajenca, leta 2010 pa sta za sodelovanje s Korošci od avstrijskega predsednika prejela zlati častni znak za zasluge republike Avstrije. Rojaki na avstrijskem Koroškem so Tinetu nadeli ime oče koroške lutkovne dejavnosti. V štiridesetih letih sta namreč z ženo sodelovala z več skupinami v Avstriji in izpeljala vrsto izobraževalnih seminarjev o lutkarstvu. Medtem ko se je Tine postopoma umaknil iz lutkovnega dogajanja, a ostaja zvest spremljevalec vsega še naprej, Breda v teh dneh načrtuje nove lutkarske zgodbe za prihodnja srečanja in delavnice. Lutke so zaradi njiju očarale nešteto otrok in mladih, gotovo pa imamo tudi zaradi njiju odlične ustvarjalce pri nas in na drugi strani meje.