Mislim, da so glasovalci Akademije letos izredno dobro porazdelili zlate kipce. Tako kot lani se je tudi letos pokazalo, da seznam nominirancev služi kot zgolj nekakšen osnutek, ki nato v fazi podeljevanja nagrad doživi korenite popravke. Če so lani filmi Joker, Irec, Bilo je nekoč v Hollywoodu in 1917 po razglasitvi nominirancev z enajstimi oziroma desetimi nominacijami veljali za favorite, pa jim je nato Parazit "ukradel" najpomembnejše nagrade, je bil na podoben način letos "prizemljen" Fincherjev Mank, ki je po desetih nominacijah prejel le dva kipca. To je glede na seznam nominirancev več kot pošteno, ker so glasovalci imeli pred sabo nekaj res kakovostnih filmov, ki so večinoma dobili nagrado točno za tisti vidik, v katerem so bili dejansko najmočnejši: Dežela nomadov za režijo in glavno igralko, Oče za glavno moško vlogo, Obetavna mladenka za scenarij, Mank za fotografijo, Tenet za posebne učinke in Zvok metala za - kot pove že naslov - zvok. Kljub temu, da bi morala biti letina zaradi pandemije vsaj v teoriji okrnjena, pa se je zgodilo ravno nasprotno. Oskarji so z letošnjimi nagrajenci v orbito izstrelili nekaj res fantastičnih filmov, ki se bodo brez vsakršnih zadržkov umeščali med najboljše filme leta. Zdaj lahko samo upamo, da bomo lahko te filme po (skorajšnjem?) odprtju kinematografov dejansko videli tudi na velikih platnih pri nas, ker bi si to vsekakor zaslužili.
Dobitnik oskarja za najboljši film, Dežela nomadov, se mi zdi izredno zanimiv hibrid in drznil bi si postaviti tezo, da dosega tako široko hvalo zaradi tega, ker je izredno spravljiv in združuje navidez nasprotujoče silnice. Na primer - res je neke vrste vestern, a s tematiko gospodarske krize tudi zelo aktualen. Res načenja vprašanje položaja običajnih delavcev, a obenem ponuja roko sprave korporacijam, kakršna je Amazon. Res gre za akt emancipacije ženskih režiserk in ženskih glavnih likov, a se po svojem duhu vrača h klasičnim filmom Terrencea Malicka, kakršna sta Surova balada in Rajski dnevi. Obenem pa ima Dežela nomadov tudi tisti nepogrešljivi element velikih oskarjevskih filmov: da s perspektive aktualnega časa ponujajo odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti Američan_ka. In zavoljo močnega pritiska manjšinskih etnij na glasovalni proces oskarjev, je zdaj tudi dominantna struja odkrila privlačnost ideje, da lahko nekdo, ki vsaj deloma prihaja od drugod, na to vprašanje z distance odgovori bistveno bolje kot ustvarjalci, ki jim je vprašanje ameriške identitete nedvoumno in samoumevno že od rojstva.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
