Pozno zmagoslavje albuma Let It Be

Ustvarjanje novozelandskega režiserja Petra Jacksona dandanes morda ni več obkroženo s toliko pompa kot v letih, ko je serijsko osvajal oskarje s filmi trilogije Gospodar prstanov (2001–2003), vsekakor pa njegovo delo še vedno privablja pozornost. A iz povsem drugih razlogov. Šestdesetletni režiser je leta 2018 izdal dokumentarec Nikoli se ne bodo postarali, v katerem je z inovativnimi restavracijskimi tehnikami posodobil stoletje stare posnetke iz časa prve svetovne vojne. Uspeh tega filma so hitro opazili pri britanskem podjetju Apple Corps, ki je imelo na mizi podoben izziv zanj. Namreč, da bi z isto tehnologijo restavriral in v filmsko obliko strnil 55 ur posnetkov skupine The Beatles med snemanjem albuma Let It Be v začetku leta 1969. Jackson ni okleval in 25. novembra je spletni ponudnik Disney+ premierno predvajal mini serijo The Beatles: Get Back, ki v treh dvournih epizodah predstavi to pogosto napačno razumljeno poglavje iz zgodovine te glasbene skupine.

Razlog, zakaj so omenjeni posnetki pol stoletja ležali v predalu, je ta, da so seanse za album Let It Be vsem vpletenim venomer vzbujale nelagodje. Paul, John, George in Ringo so album načrtovali po zaključku snemanja plošče The Beatles (bolj znane pod imenom Beli album) in so se želeli vrniti k duhu časa, ko so kot golobradi mladeniči nastopali po klubih v Veliki Britaniji in Nemčiji. Ideja je bila, da bi se za nekaj tednov zaprli v studio, kjer bi vadili izbor novih in tudi starih pesmi, med katerimi je denimo bila One After 909, ki jo je John Lennon napisal že kot 17-letnik. A to ni bilo vse – seanse naj bi vseskozi snemale filmske kamere. Po prvotnem načrtu naj bi namreč na vajah naredili nekaj posnetkov za celovečerni film, ki bi vrhunec doživel z velikim zaključnim koncertom. Skupina je resno razmišljala, da bi slednjega priredili v rimskem amfiteatru v Sabrati na severu Libije, kamor naj bi člani skupaj z oboževalci odpotovali z ladjo in posneli spektakularno gradivo za končni film. A visokoleteči projekt se je hitro začel fižiti.

Šokantni Harrisonov odhod

Ko je skupina 2. januarja 1969 vstopila v studio Twickenham, vzdušje preprosto ni bilo pravo. Velike sobane filmskega studia, ukrojenega za filmsko snemanje in ne glasbeno, so dajale neprijazen občutek, v katerem je bilo težko najti ustvarjalni navdih. Nenehna prisotnost kamer je med glasbenike v vsakem trenutku vnašala nervozo, člani skupine pa so bili z mislimi že tako ali tako vsak na svojem koncu. George je na seanse prišel naravnost z napornega producentskega dela pri albumu Is This What You Want (1969) Jackieja Lomaxa. Ringo se je pripravljal na vlogo v filmu The Magic Christian (1969) s Petrom Sellersom. Paul in John sta medtem načrtovala vsak svojo poroko. Vse to je skupaj s pritiskom celotnega projekta terjalo svoj davek. Trenja so dosegla vrhunec teden kasneje, ko je 10. januarja George Harrison sredi vaj preprosto zapustil skupino, Lennon pa je resno razmišljal, da bi kot zamenjavo poklical Erica Claptona.

Ko so se nekaj dni kasneje glave ohladile, je bil Harrison vendarle pripravljen na kompromis. Njegovi pogoji za vrnitev so bili jasni. Zahteval je, da se skupina iz filmskega studia Twickenham preseli v svoje naravno okolje, v Applov novi glasbeni studio na ulici Saville Row v centru Londona. Poleg tega je želel na snemanje povabiti klaviaturista Billyja Prestona, znanega po sodelovanju z Little Richardom, Samom Cookom in Rayem Charlesom. Izkazalo se je, da sta bili ti spremembi zadetek v polno. Vzdušje se je v hipu popravilo. Manjše sobe so ustvarile pozitivno ustvarjalno okolje, četverica Beatlov pa se je morala v Prestonovi družbi kazati v lepši, manj konfliktni luči.

Vse te turbulence pa so vseeno prinesle še eno neprijetno posledico. Časa za načrtovani "veliki koncert" je preprosto zmanjkalo. Skupina je bila namesto tega prisiljena poiskati zasilno rešitev in je le nekaj dni pred koncem sprejela slovito odločitev: peterica glasbenikov bo zadnji dan, 30. januarja, stopila na streho studia Apple in tam odigrala zdaj legendarni 42-minutni koncert. Ta je bil tudi njihov zadnji.

Enoletna zamuda pokopala album

Tu pa se je začel drugi del velike drame glede albuma Let It Be. Zvočni posnetki koncerta in spremljajočih seans so šli od enega producenta do drugega, a nihče ni bil povsem enoten, katere različice pesmi naj bi uvrstili na album in v kakšnem vrstnem redu. Po več mesecih neuspešnega kombiniranja je založba k sodelovanju povabila slovitega Phila Spectorja, da bi presekal ta gordijski vozel. A vse to je vzelo bistveno preveč časa. Ko je album maja leta 1970 (debelih 15 mesecev kasneje) končno izšel, se je vmes zgodilo toliko stvari, da je bil pravi trenutek že povsem mimo. Skupina The Beatles je medtem že izdala svoj pravi poslovilni album Abbey Road (1969) in je aprila 1970 že tudi uradno razpadla. Za nameček sta McCartney in Starr v dneh ob izidu albuma Let It Be že promovirala svoja debitantska solo albuma. McCartney se je takrat tudi jasno distanciral od Spectorjeve produkcije, ker je med drugim njegovo pesem The Long And Winding Road v skladu s svojo tehniko "zvočnega zidu" opremil z bombastičnim aranžmajem in ji vzel vtis improvizirano posnete balade, kot je bila mišljena med seansami.

Hkrati z albumom Let It Be je že takrat izšel tudi 80-minutni istoimenski dokumentarec, pod katerega se je podpisal Michael Lindsay-Hogg, režiser mnogih videospotov za skupini The Beatles in The Rolling Stones. Takratni spremljajoči film je dokaj slabo izkoristil 55 ur posnetega gradiva. Šlo je namreč za zgolj 80-minutni izbor performansov, dialogov in koncerta na strehi. V duhu razpada skupine The Beatles so film po izidu leta 1970 interpretirali kot dokaz, da so seanse za album Let It Be dodatno poglobile trenja do te mere, da je prav teh nekaj tednov odločilno pripomoglo k razpadu skupine. Pozornost je pritegnil predvsem prizor, ki je nastal štiri dni pred Harrisonovim odhodom iz studia, v katerem se vidno vznemirjeni kitarist prepira z McCartneyjem o metodi dela. "V redu, igral bom tako, kot mi boš rekel!" mu v nekem trenutku zabrusi Harrison. Skratka, film Let It Be je bil leta 1970 "nezaželen otrok, ki so ga pustili samega pred vrati", kot se je izrazil Lindsay-Hogg.

Čas za padec negativnih mitov

Pa je bilo vse skupaj res tako mizerno? Nova dokumentarna različica filma pod režijo Petra Jacksona poskuša dokazati, da je skupina po prvih konfliktih in selitvi v studio Apple znova našla ustvarjalni duh povsem na ravni svojih najboljših dni. Dokaz za to predstavljajo mnogi do sedaj nevideni prizori, v katerih člani skupine naravnost uživajo v medsebojni družbi in v izmenjavanju glasbenih idej. Ne nazadnje o tem priča tudi pogosto spregledano dejstvo, da so Beatli prav med temi vajami ustvarili legendarne pesmi, kot so Something, Oh Darling, Octopus's Garden in She Came In Through The Bathroom Window, ki so tvorile okostje njihovega zmagoslavnega, resničnega poslovilnega albuma Abbey Road (1969). In ne nazadnje so Paul, John, George in Ringo kasneje venomer poudarjali, da se niso razšli zaradi domnevnih in medijsko napihnjenih sporov, temveč zato, ker je vsak zase odšel k svojim projektom in vsak k svojemu zasebnemu življenju.

Od Jacksonovega filma The Beatles: Get Back si torej lahko obetamo, da bo dodobra na novo pojasnil zadnje obdobje slovite liverpoolske skupine. Gre za prvi večji filmski projekt s polnim sodelovanjem še živečih članov skupine po monumentalni Antologiji iz leta 1995. Čeprav Jacksonov film predstavlja najodmevnejši del tokratnega novega vpogleda v to obdobje, pa izdajo spremlja še razširjena različica albuma Let It Be na petih ploščkih ter uradna knjiga s transkripcijami in fotografijami iz seans januarja 1969. Napočil je torej pravi trenutek, da nekateri najbolj vztrajni negativni miti o razpadu skupine The Beatles dokončno padejo.