Pozor, omejeno gibanje med črkami

Dolgo, predolgo nisem dojela, prisežem. Res me je malo begalo, kaj je s temi naslovnimi brezami, ko pa je bil mojstrski besedovalec v karanteni na Bledu in ne v Beli krajini. Zdelo se mi je, da obrača besede umetelno, pa saj je to počel zmeraj. Mogoče da je malo bolj na arhaično potegnilo, jako rado se mu v tej knjigi "ako" izpiše na primer. Ampak tako naporno, kot nekajkrat potoži, pa to vseeno ne more biti, no. Saj je samo dnevnik (ki mu sicer ne reče tako), niti ne prav pandemijski (tudi te besede ni v njem), ker se onesnaževanju z alarmantnimi novicami pa tudi "kolumnističnim filozofom in filozofskim kolumnistom" izogiba skoraj bolj kot virusu samemu.
Vsak dan prevede tri strani nobelovca, to že, ampak to, da je rutina in dolgčas, zato začne pisati te poganjke. "Kadar ni za nikamor, pol stavka poradiram, drugič domislico razširim. Dostikrat vzplamti spomin in razsipa drobir iz bivših dni ..." Enkrat se razpiše o mravljah, ki jih ima neprostovoljno na hrani, drugič o kurah, ki jih futra, tretjič o knjigi, ki jo prebira, enkrat napiše pesem o maskah in enkrat turistični song. Dobro je, kako da ne. Pridem tako do informacije, da je uredniku te pisarije sporočil, kako jo bo naslovil, in kako ga je slednji pohvalil. Pa čakajte, no. Pogledam kolofon, Breze. Pogledam še enkrat naslovnico, in ne morem verjeti, da nisem videla takoj. Ko sem ga razstavila, so tudi vsi namigi postali jasna sporočila: "Si v hudih časih naukazati oviro, odvrniti skušnjavo klobasastih litanij, apokaliptičnih vizij? Si izbrati minimalistično bizarnost, ki pa - kljub mnogim zadržkom - zrcali stvarnost, ki jo živim? Mnogim ukazom, ki nas držijo v strahu, dodati absurdni izgon, izginulost vokala, in uživati v nizanju krotovilastih stavkov, najti infantilno svobodo in izrazni razmah."

Tvegano priznanje v bran literaturi

Proti koncu razkrije, da je pisanje poslal kompanjonom in ga tudi oni niso znali prebrati. Malo je razočaran, se mi zdi, vpraša se, ali ga celo somišljeniki in sobesedniki berejo po diagonali. Da jih obranim, podam naslednjo izjavo: ne tako dolgo nazaj, pred dobrim desetletjem, je izšla Čitanka Georgesa Pereca. Tekste tega jezikovnega avanturista je izbrala in spremno besedo napisala in sploh vse postorila Suzana Koncut. Jaz sem kot urednica bolj ali manj samo izbrala njo oziroma njen predlog in potem komaj čakala, da bom stvar prebrala. Suzana Koncut je večji del tudi sama prevedla, najbolj "minimalistične bizarnosti" pa se ni lotila sama, vedela je, da je to naloga, ki jo lahko opravi samo Aleš Berger. Čitanka se z njegovim poslovenjenjem Izgina celo začne. Nekajkrat sem ga z užitkom in občudovanjem prebrala.

Koliko so vredni prenatrpani billyji

Urednik, ki ga omeja Aleš Berger, je Andrej Ilc, vodja uredništva leposlovja pri Mladinski knjigi in med drugim urednik zbirke Nova lirika. Med pandemijo ni samo spodbujal avtorjev, ampak je na facebooku vsak dan objavil eno pesem. Izbiral je med sodobnimi svetovnimi in slovenskimi pesnicami in pesniki, ki jih je imel na domači polici. Kot pravi v uvodu v tiskano izdajo teh pesmi, se je v času, ko so bile knjigarne in knjižnice zaprte, pokazalo, "koliko so ti naši prenatrpani 'billyji' res vredni". Knjižica #ta čas je tako tanka, da gre tudi v prenatrpano knjižno omaro, je tako tanka, da gre tudi v omarico za prvo pomoč. Da bo - brez omejenega roka trajanja - pri roki tudi za vse bodoče tesnobe in omejitve.