(PRED PREMIERO) Kakšen človek se skriva za Frančiškom iz Asizija?

V Mestnem gledališču Ptuj bo jutri, v sredo, četrta premiera v tej gledališki sezoni, predpremiera pa bo že nocoj. Frančišek je avtorska priredba režiserja Jerneja Lorencija in dramaturga Matica Starine. Predstava, ki traja kar tri ure in ima en odmor, je nastala po motivih romana Božji ubožec Nikosa Kazantzakisa v prevodu Jaroslava Novaka. Igrata Janez Škof in Tamara Avguštin.

"Podali smo se na pot iskanja resnice, gre za vrednote in prav vsi se bomo nekega dne morali pogledati v ogledalo in se vprašati, kam gremo," pravi Peter Srpčič, direktor ptujskega gledališča, ki se veseli ponovnega sodelovanja z režiserjem Jernejem Lorencijem, ki, kot pravi, vedno išče odgovore, jih nikoli ne najde, a nam pomaga postavljati prava vprašanja. "Počutim se ustvarjalno svobodnega. O Frančišku pred to predstavo nisem vedel kaj dosti. Naša predstava je odgovor na čase, ki jih živimo, ko nam je samoumevno, kar je dobro, a žal ni tako. Misel je že dejanje. Ukvarjamo se s pojmom čistosti misli, živimo čas jeze, razdraženosti in smo ujetniki romantične ljubezni," razmišlja pred premiero Lorenci. Igralec Janez Škof pa, da je bil Frančišek poseben izziv, ki se ga je bilo težko lotiti: "Njegov nauk je njegovo življenje. Frančišek ne sodi, pač pa ljubi, in to strastno. Za veliko iskrenost gre."

Iz gledališkega lista: "Frančišek Asiški je velika religiozna, mitološka, zgodovinska, umetniška figura. Obdaja ga nepresežen svetniški obstret. Postal je simbol. V stoletjih je prerasel geografsko okolje, šel je celo onkraj krščanstva, osvojil je velik del sveta. Postal je velikan, neštetokrat upodobljeni, literarizirani, mitizirani nadčlovek, tako rekoč angel, skoraj bog. Pa vendar se za Velikim Frančiškom iz Asizija skriva nekoč zdavnaj živeči zgolj človek z imenom Frančišek, ki je na svet in samega sebe pogledal na nov način in na nov način začel tudi živeti. Videl je onkraj materialnega, onkraj ambicije, onkraj pohlepa in poželenja. In tako živel. (Bil je, kar je nadvse pomembno, neprestano v praksi: in od sebe je zahteval največ.) In trpel. Ker se je boril. In boril se je s seboj, ne z drugimi. Jemal je nase, ne obmetaval drugih. Sprejemal je vse in vsakogar, ni delil in ni sodil. Zavedal se je, da je vsak človek en in edini, neponovljiv. Da pa smo tudi nerazdružljivo povezani. In povezani tudi z naravo (lahko bi mu rekli prvi ekolog). Vse živi, vse diha, vse je eno. Prav ta človeški element je ključen za našo uprizoritev. Demitologizirani, počlovečeni Frančišek torej. Frančišek, ki, kot pravi G. K. Chesterton, 'ni ljubil človečnosti (nasploh), ampak človeka (vsakega posebej); tako tudi ni ljubil krščanstva, ampak Kristusa'. Frančišek ni hotel moči in oblasti, so pa moč in oblast v njegovem imenu zlorabljali. Ni hotel spremeniti sveta, ponudil pa je način, kako je mogoče spremeniti sebe. In lasten odnos do drugih. Razglašal je novo norost. In njegova nova norost je – ljubezen."

Kostumografinja v predstavi je Belinda Radulović, scenograf Branko Hojnik, avtor glasbe Branko Rožman, koreografinja Kaja Lorenci, asistentka režije Brina Klampfer, lektor in šepetalec Simon Šerbinek.