Predinov roman: Od turških vpadov do slovenskih strank

Zadnje jutranje meglice, ki so že dišale po jeseni, so se počasi dvigale in se igrale s prvimi sončnimi žarki. Velike kapljice jutranje rose so se na zrelih rumenih bučah majhnega vrta, ograjenega s posušenimi vejami, bleščale kot stekleni biseri. Na dvorišču med bajto, lesenim hlevom in vodnjakom je kraljevalo blato. Okrogla s slamo krita bajta iz spletenega šibja in ilovice je imela eno samo s cunjo zakrito okno, obrnjeno proti dvorišču." To je začetek odlomka iz romana Mongolske pege, ki ga je Alenka Cilenšek v sredo zvečer brala v Kibli v Mariboru (dan prej je bila predstavitev knjige v Ljubljani). Napisal ga je Zoran Predin, tisti, ki poje na odru in s plošč, pisec besedil za uglasbitev, avtor Praslovana in drugih pesmi Lačnega Franza, ki v literaturi seveda ni nov, izšli sta mu knjigi kratkih zgodb.

"To je povsem nekaj drugega kot pisanje besedil za uglasbitev," je pojasnjeval enemu od navzočih na predstavitvi, ki je pričakoval drugačnega, glasbenega Predina. Tudi to je pojasnil, da pesmi, ki jih poje, nikoli ni imel za poezijo in da sta tudi vlogi kantavtorja in pisca v eni zadevi diametralno različni, nastopajoči na odru mora imeti v sebi nekaj narcisizma, ko nagovori občinstvo, literat prav nič. "Zato ne moreš takšne knjige napisati star 25 let," je rekel. Liki v romanu so sestavljeni iz ljudi, ki jih je poznal, pomešal je nekatere njihove lastnosti in takšni se družijo z realnimi osebami. "To je tisto, kar me zanima od kratkih zgodb, srečanje fikcije in realnosti, kar omogoča dogajanja, piscu daje veliko manevrskega prostora za zgodbe in razmišljanja junakov." Zato citat z začetka knjige: "Samo fikcija je verjetna. Resničnost nikoli."

Bojan Sedmak je razlagal strukturo romana, "ki ima vse domišljeno", tudi kompozicija je premišljena. Roman je nujno treba prebrati do konca, ker se tam zašpili kot klobasa, ker so zgodbe kocke, ki se tam zložijo, ker kači, ki se vijeta okoli drevesa in pripovedujeta navidez različni zgodbi, prideta skupaj. Poudaril je večplastnost in povezanost oseb in dogajanja, like avtor hitro karakterizira. Melita Forstnerič Hajnšek je roman označila za nadaljevanje Predinovega ustvarjanja, ki je že prej imelo svoje vrhunce, poskusil in realiziral se je v mnogih žanrih in presenetljivo začutil potrebo po romanu.

Dogajanje v romanu se začne v času turških vpadov in sega vse do slovenskih strank v samostojni Sloveniji, predvsem ene, v kateri se imajo za čistokrvne Slovence. Opisuje torej čas od leta 1532, ko so se Turki po porazu pred Dunajem skozi naše kraje vračali domov, taborili na Dravskem polju in oblegali Maribor, do sodobnosti. Vse to spraviti v 175 strani romana, ki ne sme biti dolgočasen, ni bil mačji kašelj. Sedmak pravi, da mu je uspelo, Predin, da je pri pisanju užival, se imel lepo in upa, da bodo bralci to začutili. V pomoč so mu bili nasveti sina Andreja, avtorja romanov Na zeleno vejo, Učiteljice, Prihodnost d.o.o. in otroške literature. "Ti samo piši, mi je rekel, liki se bodo začeli sami pogovarjati med seboj. In res se je tako dogajalo, jaz sem samo zapisoval."

Prvi roman, izšel je pri Založbi Litera, je na knjižnih policah, Zoran Predin pravi, da se je pri pisanju veliko naučil za drugega.