Melita Forstnerič Hajnšek
V Ljuborju, združenje za kulturo bivanja Maribor, so pripravili urbanistično-arhitekturno-kulturni projekt predstavitve del mariborskega urbanista in arhitekta Ljuba Humka (1913-1988). Projekt sestavljajo dve razstavi, brošura o Humkovih delih in okrogle mize ter strokovno vodeni ogledi razstav in izbranih delov mesta - ulic, stavb, parkov, zelenic. Prva predsednica društva Ljubor, združenja za kulturo bivanja Maribor, je bila Marlena Humek Pehani, hčerka Ljuba Humka, tudi arhitektka in dolgoletna sodelavka Večerovega Našega doma. Dolga leta si je želela pripraviti razstavo kot hommage očetu, a ji ni uspelo, ker ji je prehitra smrt to preprečila. Je pa uspelo njenemu društvu Ljubor, ki ga zdaj vodi Jože Kos Grabar, prostorski načrtovalec. Pobudnica izvedbe razstave je Alenka Debenjak, regijska predsednica Zbornice za arhitekturo in prostor.
Razstava, posvečena urbanističnim in arhitekturnim delom Ljuba Humka, je postavljena na dveh lokacijah - v Mestnem parku na promenadi, kjer je na ogled sedem velikih panojev umetniških fotografij urbanističnih in arhitekturnih del Ljuba Humka in njegovih sodobnikov arhitektov in kiparjev, notranja razstava na dvajsetih panojih pa je na ogled v občinskem razstavišču Urban, kjer so razstavljeni Humkovi regulacijski načrti in načrti objektov, fotografije njegovih realizacij in spremna besedila ter opisi. Obe razstavi sta odprti od 18. decembra. Vodja projekta je arhitektka Alenka Debenjak, člana vodstva pa mag. Mojca Štuhec, umetnostna zgodovinarka, in Peter Vernik, akademski slikar in grafik. Pomembne podatke o družini Humek in odlične fotografije Mestnega parka je prispevala Lea Zinauer, načrtovalka zelenih površin, ki je bila dolga leta zaposlena pri Florini.
Kdo je bil Ljubo Humek
Rodil se je leta 1913 v Krškem. Po koncu prve svetovne vojne se je družina preselila v Maribor, oče je prevzel mesto ravnatelja na deški meščanski šoli. Ljubo je maturiral na srednji tehnični v Ljubljani, nato študiral na Visoki šoli za arhitekturo v Pragi in tam diplomiral leta 1938. Po vrnitvi v Maribor je najprej delal v gradbenem podjetju inženirjev Jelenc&Šlajmer. Tam je tudi dobil nalogo, da za podjetnika Jakoba Laha v Jurčičevi ulici izriše načrt za stanovanjsko-trgovsko zgradbo. Trinadstropnico v Jurčičevi 4 je opremil v sodobnem funkcionalističnem slogu in jo brezhibno umestil v staro mestno jedro. Domiselna razporeditev asfaltiranih, tlakovanih in zelenih površin, oblika talnega vzorca ter urbane opreme so postali prepoznavni elementi Humkovih ambientov. Tako je uredil Slomškov in Maistrov trg leta 1947. Po Humkovi zaslugi je Maribor postajal mesto drevoredov in parkov. Po Jaroslavu Černigoju je prevzel nalogo izgradnje mesta po urbanističnih načelih. Leta 1949 je že izrisal regulacijski načrt za Maribor. Leta 1983 je Humek prejel Plečnikovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je leta 1988 v Mariboru, pokopan je na Raki pri Krškem.
Slomškov in Maistrov trg
Ljubo Humek je pred sedmimi desetletji, leta 1949, izdelal enovit regulacijski načrt. S pomočjo arhivskih virov, biografskih podatkov, strokovnih besedil in fotografij so v Ljuborju osvetlili Humkov obširni opus, ki je doživel vrhunec v dveh desetletjih po drugi svetovni vojni. "Ponosni smo, da kljub časovni oddaljenosti večina Humkovih zasnov odprtih prostorov, denimo ureditev Trga generala Maistra, Trga Borisa Kidriča, Slomškovega trga, parterne ureditve pred vhodom v Umetnostno galerijo Maribor, promenada Mestnega parka ter več primerov sodobno zasnovanih stanovanjskih sosesk še danes rabijo svojemu namenu. Še posebej izpostavljamo sosesko ob Gosposvetski cesti, ki je bila med letoma 1954 in 1961 z urbanističnega in arhitekturnega vidika prvi in najcelovitejši primer bivalnega naselja, zgrajenega po švedskih vzorih v Sloveniji," pravi Mojca Štuhec.
Prve stanovanjske soseske
Humek je zasnoval Zavod za regulacijo, iz katerega je nastalo podjetje Komunaprojekt. V biroju, ta deluje še danes, so bile načrtovane prve stanovanjske soseske z visokim bivalnim standardom. Na samem začetku delovanja so izvedli raziskavo o reševanju stanovanjske problematike. Z rezultati javne ankete in v skladu z regulacijskim načrtom so se osredotočili na pozidavo treh mestnih območji, v predelu Koroških vrat, na Taboru in Pobrežju. Za najbolj kakovostno naselje velja soseska ob Gosposvetski cesti, saj je bila zasnovana neposredno po švedskih vzorih. V okviru Humkove urbanistične ideje so posamezne stavbe zasnovali in načrtovali arhitekti Ivan in Branko Kocmut, Magda Kocmut, Vlado Emeršič, Borut Pečenko in Dušan Moškon. Stanovanjsko okolje predstavljajo stolpnice, stolpiči, nižji tipizirani bloki in spremljajoči objekti, povezani med seboj v enotno kompozicijo vzdolž v loku speljane ulice. Zazidavo je med letoma 1954 in 1961 opravilo gradbeno podjetje Konstruktor. Po izgradnji je bilo v soseski 430 stanovanj za približno 1330 ljudi. Nastala soseska je bila vseslovenski primer visoke stopnje mestotvornosti, saj so v sklopu stanovanjskih struktur zgradili tudi zdravstveni dom, trgovinski paviljon, kasneje še otroški vrtec. Humek je zasnoval tudi pobreško stanovanjsko sosesko Greenwich. Tretje stanovanjsko območje, ki ga je načrtovala skupina arhitektov s Humkom na čelu, je med Ljubljansko, Fochevo in Aljaževo ulico ter Ulico Pariške komune. Zgrajeno je bilo med letoma 1953 in 1962. Tudi ureditev Trga Borisa Kidriča in zazidavo kolodvorskega območja je vodil Humek. Največji izziv v širitvi Maribora sredi 20. stoletja je Humek videl v prometni ureditvi in pomanjkanju stanovanj.
Ko je bila 1957. zgrajena vzpenjača, je Humek s športnim zanesenjakom Francijem Čopom pripravil urbanistično zasnovo za športno-turistične objekte na mariborskem Pohorju in Arehu. Za ta projekt sta avtorja prejela nagrado Prešernovega sklada.
Bil je svetovljan
Alenka Debenjak je med razstavnimi panoji izpostavila entuziazem ekipe, ki si je želela obuditi preveč pozabljenega arhitekta in urbanista Maribora. "Spomnimo se kvalitete predhodnikov. Priznati moramo, da sta se takrat delala dobra arhitektura in dober urbanizem. Več ravni se je zložilo pri Humku. Bil je svetovljan, celo japonski vrt je zasnoval v Mestnem parku. Študiral je v Pragi, zelo zgodovinsko in kulturno razvitem mestu, kasneje je veliko potoval in vse to je prispevalo k širini njegovih pogledov. Njegova urbanistična zasnova Maribora je v duhu moderne. Maribor je bil konec druge svetovne vojne tako močno zbombardiran, da je bilo prostora za nove rešitve ogromno. Treba je bilo zgraditi vso infrastrukturo na novo, in ker je bil Maribor industrijsko mesto, so se ljudje množično priseljevali, potreba po novih stanovanjih je bila velika. Humek je zasnoval mnoge nove soseske, zame najlepša je tista ob Gosposvetski cesti, ki je naša edina avenija v mestu.
Vedeti je treba, da je šlo za arhitekturo moderne, ki je zelo funkcionalistična. Objekti so škatlasti, pravokotne tlorisne zasnove z ravno streho, enostavni za izvedbo, stanovanja so majhna, a zelo funkcionalna, in vse stavbne površine imajo zmeraj veliko zelenih površin v svoji okolici, otroških igral, kolesarnice in smetarniki so zaprti, ne tako kot danes ... Vse večje stanovanjske soseske so imele tudi vrtce in šole in trgovine s hrano, ki so bile peš dostopne stanovalcem teh sosesk. To so bile večje urbanistične poteze, razlaga Debenjakova, ki meni, da so bili nekoč arhitekti bolj spoštovani kot danes. Navdušena je nad nekdanjo povezanostjo arhitektov, kot so bili brata Branko in Ivan Kocmut ali Magda Kocmut, ki je snovala zlasti vrtce in šole v mestu. Pa Borut Pečenko, Rudi Zupan in Vlado Emeršič. Danes se pogosto govori o socialistični arhitekturi, Debenjakova se bolj zavzema za termin socialna arhitektura, ki so jo gradili po vsej Evropi v času po drugi svetovni vojni. Na Humka sta vplivala arhitekta Le Corbusier in Adolf Loos ter nemška šola Bauhaus, z enostavno in racionalno arhitekturo.
Humek je ob urbanističnem načrtovanju veliko dal na vizure mesta, na primer pogled na Piramido ob glavni vpadnici v mesto, pogled na Pekrsko gorco, na Pohorje, in načrtoval je zelene rekreacijske površine, ki so danes spet pomemben trend zaradi pregrevanja zraka. V svoje trge in parkovne ureditve je vkomponiral dela slovenskih kiparjev, v stanovanjske soseske so vkomponirane skulpture forme vive tujih kiparjev.
