Soufiane Ababri je umetnik, ki si jemlje pravico povedati svoje zgodbe in pri tem igra zgolj po svojih pravilih. To v Maroku, kjer je preživel prvih osemnajst let in kjer se homoseksualnost še vedno kaznuje s tremi do šestimi meseci zapora, nikakor ni samoumevno. Zato Ababri, če je želel v polnosti zaživeti kot človek in kot umetnik, ni imel druge izbire, kot da zapusti domovino. Zadnjih štirinajst let živi in ustvarja v Franciji, razstavlja pa širom po Evropi. Trenutno dela, ki so nastala med enomesečnim rezidenčnim bivanjem v Ljubljani, razstavlja v sklopu festivala Parada ponosa v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani.
Tako kot sicer je tudi tokratne slike ustvaril v postelji z materiali, ki so lahko dostopni; voščenke, papir, lesene deske kot podlaga. Tovrstna metoda je, kot pravi, njegova oblika upora proti uveljavljenim orodjem likovnega ustvarjanja, ki ga je spoznal tudi na likovni akademiji, ki jo je končal v Franciji, in ki predvideva drage materiale in lastni atelje, studio. "Takšen način ustvarjanja ni dostopen umetnikom iz marginaliziranih skupin, v katere sodijo ženske, predstavniki LGBT-skupnosti, migranti," pravi Ababri. V svojem ustvarjanju naslavlja teme, kot so homoseksualnost, moškost, rasa, nasilje, hierarhije in napeti odnosi med njimi, ki jih upodablja tudi skozi svojo osebno zgodbo in pri tem poskuša rušiti stereotipno podobo moškega kot mačo tipa. Zato ima vsak njegov moški rdeča lica, skozi katera želi naslavljati drugačno moškost, zaradi katere moški kot tak nima nič manjše vrednosti. Skozi razgaljena moška telesa upodablja, kar je bilo v zgodovini umetnosti prej javnosti bolj ali manj skrito - homoerotične prizore. "S tem ko razgalja upodobljene osebe, razgalja tudi sistem, v katerem živijo," pravi kurator razstave Jure Kirbiš.
Njegova dela na ljubljanski razstavi so "podložena" s podobami svetovno znanega ruskega baletnika Rudolfa Nurejeva in ruskega revolucionarja z začetka 20 stoletja Leva Trockega. Slednji je postavljen ob slike Ababrija zaradi svojih prizadevanj, da bi ženske z ustanavljanjem javnih kuhinj v tedanji Rusiji osvobodil omejevanja zgolj na privatno sfero. Z Nurejevom si maroški umetnik deli migrantsko usodo. Nurejev, ki je bil zaradi druženja z zahodnimi umetniki na turnejah po Zahodu in istospolne usmerjenosti v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja trn v peti KGB, je leta 1961 po turneji po Franciji na pariškem letališču Le Bourgent izvedel svoj skok v svobodo. In ostal v Franciji. Tako se je tudi Ababri pri osemnajstih letih odločil, da odide na študij v nekdanjo državo kolonizatorko, Francijo. V Maroku svojih del ne more niti razstavljati, jih pa zato v Londonu, Istanbulu ter Parizu in nekaterih drugih francoskih mestih. Njegova dela so vključena tudi v številne zasebne in javne zbirke.
Prepričan je, da lahko s svojo umetnostjo pripomore k rušenju predsodkov do LGBT-oseb in k senzibiliziranju družbe, čeprav v isti sapi dodaja, da imajo politiki in nevladniki pri tem bistveno pomembnejšo vlogo in tudi moč. Čeprav je odšel iz Maroka, kamor se sicer občasno vrača na zasebne obiske, ob katerih ga spremlja paranoičen strah, da bi kot deklariran gej pristal za rešetkami, pa je v Franciji naletel na druge vrste diskriminacijo - zaradi migrantskega porekla. "Ta sicer ni del vsakdanjika, temveč je institucionalna," pravi in v potrditev doda, da si že štirinajst let prizadeva dobiti dokumente, ki bi mu omogočili stalno prebivanje v Franciji.
