(RAZSTAVA) Lebdeča odsotnost in prostor svetlobe

Razstava magistrantk likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru Nike Strašek in Tamare Šterlek - Revelatio v Galeriji Media Nox je prva predstavitev v razstavišču iz cikla, ki so ga poimenovali MAG_MA. Poimenovanje novega razstavnega cikla je večpomensko: poleg najbolj očitnih asociacij, kot sta "magisterij" in "Maribor", pa tudi "ognjena tekoča snov", ki kot posledica eruptivnega izbruha prinaša sveže kreativne ideje v lokalno okolje, je Ma tudi naslov znamenite madžarske avantgardne revije. V japonskem kontekstu pa je Ma negativen, prazen prostor.

V vsaki od etaž galerije se predstavlja ena od magistrantk, v zgornji Nika Strašek s serijo grafik Odsotnost, 2020, v spodnji pa Tamara Šterlek z Objektom prostora svetlobe, 2021. Nika Strašek (1995) je magistrirala pri Janezu Balažicu in Mojci Zlokarnik, Tamara Šterlek (1995) pa pod mentorstvom Mojce Puncer in Petre Varl.

Pri obeh magistrantkah gre za odsotnost, za redukcijo. Smisel materialne prisotnosti se razkrije le na ozadju odsotnosti in praznine, to je izhodiščna misel razstave.

Odsotnost v središču

Z eno od mentoric Petro Varl (ki se ravnokar predstavlja na veliki skupinski razstavi slovenskih umetnic z naslovom Vračanje pogleda v Cukrarni) sem se sprehodila po razstavi v Galeriji Media Nox, ki predstavlja magistrska likovna dela obeh avtoric. Kot pove, se je ideja za razstavo porodila iz magistrske naloge Tamare Šterlek. Magisterij se torej predstavi kot naloga, raziskovanje in umetniško delo.

"Skupaj s kolegico, kuratorko razstave, Mojco Puncer sva bili somentorici in delo se nama je zdelo resnični presežek, zato odločitev za to razstavo. Pri nas je magisterij sestavljen iz umetniškega in znanstvenega dela. Že na magisteriju je Tamara začela ustvarjati to delo - objekt, navdihnil pa jo je Vadim Fiškin. V njegov atelje sem med študijem peljala svoje študente in študentke in izkušnja je bila izjemna. Pri magisteriju se je nato fokusirala na tri vidnejše ustvarjalce 20. in 21. stoletja - na Jamesa Turrella, enega ključnih predstavnikov gibanja Light and Space, na konstruktiviste, zlasti Moholy-Nagya in Duchampa. Tako dobro je utemeljila svoje znanstveno delo s primeri, da so del raziskave v obliki kritiškega eseja objavili celo v Likovnih besedah.

V njenem delu gre za objekt, ki se vrti v neskončnost. A noče pleniti glavne pozornosti kot perpetuum mobile, avtorica hoče našo pozornost preusmeriti k odsotnosti objekta, v nematerialno, v senco. V razstavišču smo na kraju samem marsikaj improvizirali," pravi Petra Varl, ki pove, kako se jim je na začetku razstavni prostor zdel "premalo magičen". Zato so ga oplemenitili z žametno zaveso. V Medetaži je na ogled nekaj risb osrednjega objekta instalacije.

Somentorica Mojca Puncer pa ob delu Tamare Šterlek opozori na "ustvarjanje prostora svetlobe in potopitveni ambient, svetlobno instalacijo, osrediščeno s kinetičnim svetlobnim objektom, obešenim s stropa v kotu galerije. Objekt deluje kot modulator svetlobe in vmesnik, ki ga vir umetne LED-svetlobe v neskončno ponavljajočem se ritmu pulziranja projicira na galerijsko steno. Tako je nastala tridimenzionalna risba v prostoru, ustvarjena s kovinskimi žicami, zvarjenimi v določeno kompozicijo. Gledalec je spodbujen k pozornemu opazovanju materiala objektov, ki z načinom obdelave vpliva na učinkovanje svetlobe; pri sijočih delih je videti, kot da sijejo z lastno svetlobo. Osvetljeni objekt z rotiranjem ustvarja neskončen virtualni prostor svetlobnih učinkov, ki v gledalcu okrepi večrazsežno zaznavo prostora in časa." Bistvo je seveda v aktiviranju gledalca, ki pa mu delo ne ponuja ničesar spektakularnega.

Robne risbe, sive grafike

Niko Strašek v njenem grafičnem delu zanima lebdeča grafična forma v obliki instalacije. Gledalca vpelje v odkrivanje temeljnih principov delovanja sodobne umetniške grafike. Avtorica je ustvarila serijo grafik v tradicionalnih grafičnih tehnikah visokega (lesorez, linorez) in globokega tiska (jedkanica, suha igla). Najprej je preizkusila odsotnost barve, nato odsotnost pritiska, raziskovala je sivine ... Zanimal jo je, podobno kot kolegico, prehod v praznino, razloži Petra Varl.

"Cela raziskava je šla v smer vmesnega prostora, ki ga zapolni gledalec. Tudi gibanje je povezava med avtoricama, poleg ukvarjanja s praznino in neskončnostjo. Pa ukvarjanje s prostorom, kako postaviti eksponat v prostor, predvsem pa, kako zasnovati razstavo. To je za študente in študentke pomembno. Ta premislek je ključen, tudi katalog, tekste, fotografije, CV-je, vse, kar sodi k razstavi, morajo pripraviti."

Delo Nike Strašek kot celota pretresa možnosti sodobne grafične produkcije, kjer je v jedru spraševanje o ključnih grafičnih elementih: matrici, odtisu, barvi in motivu. Najprej je postopno zmanjševala in na koncu odvzela motiv, pri tem pa ustvarila serijo sivih grafik ("sivin"). Odsotnosti motiva sta sledila odvzemanje barve in ustvarjanje serije robnih risb, tako imenovanega slepega tiska oziroma reliefov, ki nastanejo zaradi robov matric, odtisnjenih pod pritiskom grafičnega valja, ki pripelje do odsotnosti odtisa. Tako ostaneta samo še list grafičnega papirja in matrica, ki ji avtorica odmeri posebno mesto (serijo matric je vključila v samo postavitev). Končne kompozicije so nastale z eksperimentiranjem glede postavitve različnih matric, tiskanja njihovih hrbtnih delov, dolžine namakanja listov, količine barve, tiskanja več matric hkrati, jakosti pritiska grafične preše ...

Abstraktne minimalistične kompozicije lahko ob določeni orientiranosti grafičnega lista (sive ploskve bolj kot slepi tisk) asociirajo na določeno stvar, vtis, spomin ... Nika Strašek poda lasten avtorski pogled na sodobno grafično ustvarjanje, ki ga s predstavitvijo v obliki instalacije, naslovljene Odsotnost, ponuja v presojo gledalcem. Z odvzetjem posameznih grafičnih senzacij jih želi močneje nagovoriti in usmeriti v polje raziskovanja ter odkrivanja, v razpravo o sodobni grafični produkciji, kjer tradicionalne tehnologije ostajajo živ in enakovreden del sodobnega umetniškega izražanja, delo svoje nekdanje študentke razčleni Mojca Puncer.

Bistvo obeh razstavljenih del je v aktiviranju gledalcev, ki jim deli namesto burnih senzacij ponujata njihovo redukcijo.

Kako pa izberejo tiste, ki razstavljajo? "Pri teh dveh magistrskih nalogah sem začutila, da sta izjemni in da ju moramo razstaviti. Klicala sem MKC – Mladinski kulturni center Maribor in se dogovorila s Sonjo Gregorn, ki vodi galerijo, za termin. Galerija Media Nox je odličen prostor in partner, Oddelek za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru sodeluje z njo že dolgo vrsto let," sklene Petra Varl.

Do 17. marca bo na ogled razstava v Galeriji Media Nox, ki je del nove Kulturne četrti Židovska. Maja bo slavnostna otvoritev, ko bodo končana obnovitvena dela na Sinagogi. Pred zaprtjem razstave je bil 14. marca pogovor kuratorke razstave Mojce Puncer z avtoricama razstave ter mentoricama Petro Varl in Mojco Zlokarnik.