(RAZSTAVA) Pritajen jok ledenikov

Nekateri so dolgo časa verjeli, da bo večina ljudi - če jim bodo le lahko dovolj živo predočili grozo - naposled dojela zločinskost in norost vojne. To utopično idejo je Susan Sontag zapisala in v nadaljevanju prepričljivo razbila v svoji zadnji knjigi iz leta 2003. Pogled na bolečino drugega je delo, v katerem Susan Sontag razpravlja predvsem o vojni (dokumentarni) fotografiji. Sprehaja se skozi pestro zgodovino vojnega poročevalstva in razmišlja o učinkih, ki jih podobe trpljenja puščajo na občinstvu.

Ob medčloveških konfliktih postajata v tem trenutku vse bolj pomembna tudi okoljska fronta in spopadanje s posledicami podnebnih sprememb. Teh v svoje pripovedi ne vključujemo le novinarji in fotoreporterji, temveč tudi umetniški fotografi. Če šokantne medijske novice in posnetki hudih sprememb na koralnih grebenih, ledenikih, v gozdovih in obalnih naseljih pozornost gledalca zagrabijo le za trenutek, hkrati pa v središče največkrat postavljajo ranjene ljudi, zmore umetnost, tudi fotografska, tak pogled preseči. Trenutno je v Galeriji Jakopič na ogled razstava Taljenje: podobe podnebnih sprememb, ki koraka v tej smeri. Sedemnajst sodelujočih avtoric in avtorjev (umetnikov je sicer neprimerljivo več kot umetnic) je prevzelo vlogo raziskovalcev vse bolj nestabilnega zemeljskega okolja in taljenje prikazalo na različne načine (v največji meri skozi fotografijo, pa tudi skozi film in grafiko). Rezultat je znanstveno podkrepljena pripoved o pomenu ledenikov ter prikaz njihovega postopnega spreminjanja.

Večino razstavljenega bi lahko uvrstili med angažirano umetnost, ki priča o drži posameznika in širše skupnosti. Vseeno pa razstava, ki bo na ogled še do 1. maja, ne prestopa meje "katastrofičnosti". Konkretno: čeprav obiskovalca priveže na trdna tla, ohranja upanje.

Raziskave občinstva kažejo, da grozljive medijske podobe na gledalce vplivajo s hipno motivacijo za spremembe. Ta se hitro zmanjša in kmalu izpuhti neznano kam. Obenem pa preobilje podob človeka dela odpornega, piše Sontagova; ne le, da ga ne senzibilizira, še bolj ga utrdi. Ob grozi človek poroženi. Vendar vse podobe ne učinkujejo na tak način, sploh, če ohranjajo dostojanstvo in delujejo izobraževalno. Na razstavi je tipičen primer preproste, a prepričljive sopostavitve, ki ne moralizira, delo danskega umetnika Petra Funcha. S pomočjo razglednic je Funch sopostavil podobe ledenikov nekoč in danes (med drugim recimo podobe gore Shuksan v Washingtonu). Na fotografijah trenutnega stanja je obenem uporabil tehniko RGB barvne separacije (rdeča, zelena, modra), ki smiselno prikazuje krčenje zaradi človeškega vpliva. Upodobitve se je na podoben način lotil tudi razstavljeni Simon Norforlk, ki je oktobra 2014 z ognjem označil meje nekdanjega območja ledenika Lewis na gori Keniji tako, da je prikazal, do kod je segal v letih 1934, 1963 in 2004. Na globokih, kontrastnih barvnih fotografijah je viden angažma, kombinacija ognja in ledu, ki se sicer zdita tako zelo nezdružljiva, pa je učinkovita metafora človeškega vpliva na okolje.

Čeprav bi razstavi morda lahko očitali določeno mero ponavljanja pristopov, je to zaradi globalne razširjenosti taljenja do neke mere razumljivo.

Izgubo mase ledenikov lahko sicer neposredno pripišemo povečanim temperaturam in spremembam v količini padavin, torej v količini vodne pare v atmosferi, ki pade na zemljo kot dež, sodra ali sneg. Ledeniki so namreč občutljivi na dolgoročne temperaturne spremembe in so ključnega pomena za razumevanje preteklih, sedanjih in prihodnjih podnebnih trendov. Lahko bi rekli, da jočejo tiho in vztrajno. Omenjeno počasnost naslavlja tudi delo Mrtvaški prt (nastalo v sodelovanju Simona Norfolka in Klausa Thymanna). Lokalni švicarski podjetniki so v poskusu, da bi ohranili ledeniško jamo na Ronskem ledeniku, ki je tamkajšnja turistična znamenitost, precejšnji del ledene gmote prekrili s termalno odejo, umetnika pa s svojimi fotografijami akcije izpostavljata finančna vprašanja kot gonilno silo človekovega prilagajanja spreminjajočemu se podnebju. Naslov Mrtvaški prt se sicer nanaša na taleči se ledenik, odet v mrtvaško ogrinjalo. Poleg tega sta umetnika s termografsko kamero s časovnim zamikom pridobila posnetke, ki prikazujejo, kako se ledeniki razlikujejo od okoliške pokrajine, ker se odzivajo le na dolgoročne temperaturne spremembe in ne na vsakokratna vremenska nihanja. Gre za počasno taljenje s tako imenovano ledeniško hitrostjo, zaradi česar radi podcenjujemo skrajno nujno preventivnega ukrepanja.

Presenetljivo je, da na ledenikih, v snegu, ledenih jamah in njihovi okolici živijo bakterije in mikrobi. V svojem delu jih raziskuje Christopher Parsons, ki je skupaj z raziskovalci preučeval ledenike in permafrost v regiji Sagarmartha v Himalaji. Tam so pridobili vzorce ledeniških bakterij in jih nato vzgojili in analizirali. Bakterije razkrivajo mikrobiološko dinamiko in organizme v ledeniškem okolju, ki niso vidni s prostim očesom. Delo spominja na madžarskega fotografa Tamasa Dezsöja, ki je s svojo razstavo z naslovom Hipoteza: Vse je listje lani gostoval v UGM Studiu (predstavil je nekajtisočkrat povečane mikroskopske fotografije trav; s Parsonsom pa obiskovalci stopamo v še bolj neznano, oddaljeno, nevidno).

Vsekakor je spodbudno, da je v relativno kratkem obdobju razstava Taljenje že druga, ki okolje naslavlja neposredno. To je dobrodošlo predvsem glede na to, kako zadržano Slovenija v svojo politiko vključuje zeleni razvoj in kako šibke (ter skoraj neobstoječe) so pri nas zelene stranke, ki so v tujini pravzaprav standard.

Kar lahko razstavi očitamo, je to, da se - čeprav se poskuša temu vidno upirati - na koncu vseeno sklene pri človeku kot osrednjem razlogu za reševanje ledenikov (povsod po svetu so ledeniki namreč največji in ključni vir vode, posledično pa tudi človekovega preživetja). S "človeškim vidikom" se obenem ukvarja predstavljeni umetnik Toby Smith, ki je obhodil goro Aragac, osamelec nad armensko ravnico, in tam raziskoval skupnosti in pokrajine, bogate z religiozno in znanstveno ikonografijo. Adam Broomberg in Oliver Chanarin v svojem delu prikažeta artefakte, ki jih zaradi globalnega segrevanja razkrivajo hitro taleči se ledeniki (to naj bi pričalo o intimnih in kompleksnih človeških zgodbah, pokopanih v ledu), kratki film Adama Hintona pa govori o težavah kmetovalcev v Himalaji.

Zakaj spet tolikšna antropocentričnost? Zdi se, da razstava celostno izpušča nečloveške živali in rastline. Kot da vse poti vodijo k človeku in kot da naj človeka zanima zgolj človek.

Ne glede na to je razstava zelo poučna in še kako lepa. Groza me je, da ima lahko groza takšen estetski učinek, da so lahko podobe propadanja in taljenja tudi nekakšna paša za oči. Slednje je še en poudarek, ki ga izpostavlja delo Susan Sontag, omenjeno na začetku prispevka. Pogled na bolečino drugega - pa naj bo ta drugi človek ali pa ledenik - je lahko ob odsotnosti konteksta docela mrhovinarski. Ob znanstveni podlagi in elegantni, dostojanstveni fotografiji razstava to uspešno preseže.