(RECENZIJA KNJIGE) Detektiv, ki zna uporabljati jezik, ne samo male sive celice

Priznam, Raymond Chandler je moral priti v Moderne klasike, da sem ga prvič vzela v roke. Enkrat v mladosti sem ujela nekaj delov televizijske serije z res zoprnim igralcem v vlogi detektiva Philipa Marlowa. Po tem si nikakor nisem želela teh prepotentnih moških, obkroženih z dekadentnimi platinastimi lepoticami, še brati. Niti takrat ne, ko sem že vedela, da velja za klasika trde (hard-boiled) tradicije kriminalnega romana.

Očitno ni pomagal niti Chandlerjev pametni in duhoviti spis Preprosta umetnost umora, ki smo ga brali v sijajnem zborniku Memento umori (teorija detektivskega romana). Kako se zafrkava iz slavne dedukcije malih sivih celic in sploh vsega (evropsko) zaprašenega! In ko se navdušuje nad svojim predhodnikom Dashiellom Hammettom, se navdušuje zato, ker je "Hammett umor vrnil ljudem, ki morijo iz razloga, ne le zato, da priskrbijo truplo; in ki ubijajo s tem, kar jim pride pod roko, ne pa z ročno kovanimi pištolami za dvoboj, s kurarom in tropskimi ribami".

Ampak vseeno, tudi ko so nam šli pedantni belgijski detektivi in bistroumne angleške gospodinje že hudo na živce, smo imeli na voljo veliko dobrih piscev - sodobnejših britanskih, takrat tudi že skandinavskih in tudi novih ameriških -, da res nisem zbrala volje za Chandlerja. Še počasi usvajane filmske klasike po njegovih scenarijih s kakim starim holivudskim šarmerjem se mi niso zdele pravo napotilo k branju.

Imela sem, skratka, veliko predsodkov. Drži, veliko jih je ostalo tudi po branju Velikega spanca, Chandlerjevega prvega romana s Philipom Marlowom, romana, ki je spremenil svet popularne literature in kulture. Oziroma so po branju postali dokončne sodbe. Recimo, ženske so v Velikem spancu samo za okras. Ampak ne nedolžen okras. So leglo pregrehe in patologije vseh sort. Nekontrolirano streljajo, igrajo na srečo, zapravljajo ali pač brez pomislekov podpirajo kriminalno dejavnost svojih partnerjev, sponzorjev, izkoriščevalcev. Temu bi težko ne rekli mizoginija. Nisem pa vedela, da Marlowe teh žensk ne izkorišča. Se pravi, ne da se dol z vsako, ki jo sreča, nasprotno, niti z eno ne seksa. V bistvu je zaščitnik teh nemočnih lutk.

Tudi sicer ima močan moralni kodeks. Zdi se sicer, da je to moralni kodeks odvetnikov – če temu pač lahko rečemo moralni kodeks -, ker najprej vedno varuje interes naročnika. Ob tem deli svet na sprijeni svet bogatašev in po sili razmer lopovski svet malih rib, ki si dolarje služijo, kot si jih pač lahko. Velike in male mafijce prezira, nasilnežev se neusmiljeno loti z enakimi sredstvi. Mesta so legla zla, po njih pustošijo s približno enakim izkupičkom žrtev kriminalci in policisti, ki lovijo ravnotežje med obema stranema zakona.

Detektivski postopek je kaotičen. Kjer se znajde Marlowe, se nekaj zgodi. Saj ne, da tega ne bi mogli reči tudi za Sherlocka Holmesa ali Harryja Holeja, detektiv pač vleče nase zločin, ga tako rekoč generira, ampak pri Marlowu je to drugače. Vsakič, ko pride nekam nekaj preverit, se kaj pogovorit, se tam nenadoma oglasita najprej zvonec na vratih, kmalu pa tudi pok pištole.

Motivi za umor so enostavni, se pravi se zdijo realni, in bralec nima veliko možnosti, da bi zgrešil morilca. Če bi se mu to zgodilo v angleški ali skandinavski detektivki, bi bil to velik problem. In če bi se v teh dveh kdaj zgodilo, da bi detektiv oziroma pisatelj katerega od umorov pozabila razrešiti, bi knjiga in avtor padla. Nikakor ne bi mogla biti detektivska klasika. Pri Chandlerju pa se vse to zgodi in niti ni moteče.

To pomeni, da ga lahko beremo, tudi če nas ne zanima razrešitev uganke. To pa je pravzaprav meja (oziroma ena izmed mej), ki naj bi ločila čisti žanr od čiste literature. Poenostavljeno rečeno, literature ne beremo zato, da bi videli, kaj bo na koncu, ampak zaradi tega, kar nam da sproti, z vsakim stavkom. Zaradi tega, kaj nam pove, in zaradi načina, kako to naredi. In, Chandlerja je užitek brati. Še vedno mislim, da je sporočilo dokaj klišejsko, ampak način je pa precej mojstrski. Mojstrska je Marlowova prvoosebna pripoved, mojstrsko je, kako jo strukturira, kakšne miselne in besedne figure uporablja in kak besednjak ima v lasti. Res je od takrat postal sarkazem reden spremljevalec trdih detektivov, ampak original je le original, zdi se neprekosljiv. To je bogat, sočen jezik. Jezik, ki ga ima nekdo, ki je kaj prebral. Marlowe zavrača visoko izobrazbo in manire, ki ji pritičejo, a zavrača jo lahko zato, ker jo pozna. Poznal jo je namreč tudi klasično izobraženi Chandler.

In ker je tako, je seveda zelo pomembno, kdo ga prevaja. Prevod Branka Gradišnika je čudovit. Lovi ravnotežje na tisti meji, ko se vsakič znova čudiš rešitvi, jo občuduješ, a ti vseeno ne vzame toliko pozornosti, da ne bi mogel slediti liniji. Njegova prevajalska umetelnost je zavzeta, a ne moteča, in brez dvoma napotuje na nova branja tega, ja, klasika. Stimulativna je tudi dobra spremna beseda Simona Popka.