(RECENZIJA KNJIGE) Kar presega dnevni žurnalizem

Po Beograjskih, Tržaških pogovorih in Najinih pogovorih (z Borisom Pahorjem) so zdaj izšli še Celovški pogovori dolgoletne Večerove novinarke in urednice, zdaj upokojene kolegice Darke Zvonar Predan. V razmaku petih let izhajajo njeni avstrijskokoroški Večerovi intervjuji in takole uknjiženi potrjujejo svojo kvaliteto in vsečasnost. Predvsem pa si to novo, trajnejše življenje v knjigi krepko zaslužijo. So novinarske vsebine, ki presegajo svoj čas, in so novinarji in novinarke, ki s svojim znanjem in strastjo sežejo mnogo dlje od vsakodnevnega časnikarskega beleženja realnosti. Zavedajoč se, da se marsikdaj dotikamo materije, ki je večja od nas, in da smo z zrelostjo most med preteklim, sedanjim in prihodnjim. Vsi Darkini intervjuji nastajajo s to močno zavezujočo noto in odgovornostjo do sveta in sebe. Pravzaprav še najmanj do sebe, kajti kot mojstrska izpraševalka svoje mojstrstvo najbolj kaže v tem, kako subtilno vodi svoje dialoge, kako se zna umakniti svojim intervjuvancem, kako jim prepušča skoraj ves prostor in čas. Nikoli ne napenja mišic in se ne trudi delovati pametnejša od tistega, ki je pred njo. Je resnično dobra v teh medčloveških izmenjavah in netrivialnem balansiranju med intimo intervjuvanca in njegovo javno podobo. Z žlahtno empatijo in radovednostjo pristopa k vsakomur, mu zleze pod kožo, a s pravo mero in skrajno spoštljivostjo.

S takimi knjižnimi objavami se konec koncev utrjuje tudi pomen njene medijske hiše, ki ji je bila zvesta štiri desetletja. Vsaka taka poobjava je zmeraj kompliment hiši. Vsako tako prelisičenje begotnosti dnevnega žurnalizma je pomembno, posebno v časih domnevnega umiranja tiskanega novinarstva, vsekakor pa upadanja naklad in naročnikov, kolportaže.

Sreča je, da so jo diplomatske misije moža, prav tako dolgoletnega večerovca, Milana Predana, vodile v mnoga okolja, ki so, kot pravi, darila usode. Trst, Beograd, Celovec (in zdaj Skopje) so v zadnjih skoraj dveh desetletjih ponujali navdihujoč material in biotop za žurnalistko s kilometrino in izostrenim čutom za detektiranje okolice, predvsem pa za ljudi, ki imajo kaj povedati in pokazati.

Tako je med bivanjem v Celovcu med letoma 2015 in 2019 na novinarski misiji za Večer obiskala celo vrsto koroških Slovencev in Slovenk - umetnikov, kulturnikov, politikov, znanstvenikov, šolnikov, socialnih delavcev, gospodarstvenikov, novinarjev in teologov. Avtorica se žanrsko ne omejuje le na intervju, čeprav so v večini, objavlja tudi epistole in reportaže, vse pa je izšlo prvotno v Večeru.

V tridesetih intervjujih spremljamo izjemno zanimive pripovedi koroških rojakov, ki segajo mnogi v preteklost, zlasti pa nam pomagajo razumeti avstrijskokoroško stvarnost, razmerja z matico, politiko, kulturo ... Avtorici življenje med njimi omogoča seveda čisto drugačno perspektivo in globlji uvid. Pogovori so nanizani kronološko, kakor so bili posneti, napisani in objavljeni v Večeru. Avtorica ni ničesar spreminjala, aktualizirala, ohranila je vse tako, kot je nastalo, četudi so se v času od nastanka do izida zgodile tudi mnoge premene. Nekaterih intervjuvancev ni več med živimi, denimo povojnih begunk Marije Inzko in Jelke Mrak Dolinar, in Tischlerjevega nagrajenca Franceta Vrbinca. Jože Marketz, nekdanji direktor koroške Karitas v Celovcu, pa je lani postal škof Krške škofije.

Kaj vse je odkrila v štirih letih bivanja med koroškimi rojaki: med drugim sina koroškega deželnega glavarja Luco Kaiserja brez slovenskih korenin, ki se prišteva med koroške Slovence in je obiskoval dvojezični vrtec in slovensko gimnazijo v Celovcu. Spomnim se, kako silno odmeven je bil ta intervju že po prvi objavi v prilogi V soboto leta 2017. Odkrila je celo hčer bosanskih staršev, pesnico in pevko, ki se v Avstriji počuti kot Slovenka, Amino Majetić.

Skoraj vse kulturne veličine tega prostora so med intervjuvanci, seveda, razen Maje Haderlap. Trudila se je priti tudi do nje, a se nekako ni izšlo. Štiri leta tudi niso tako dolga doba. Cenjeni akademski slikar Valentin Oman, ki uvaja knjigo, je antologijski sogovornik. Z avtorico prečešeta prav vse - tudi čas bivanja v katoliškem zavodu na Plešivcu in obiskovanja tamkajšnje humanistične gimnazije, kjer je gulil klopi s Petrom Handkejem in Florjanom Lipušem. S prvo literarno avtoriteto prostora za Karavankami, Prešernovim nagrajencem Lipušem, je nastal pogovor prav v času, ko mu je pri mariborski založbi Litera izšla knjiga Gramoz. Nasploh je bil Maribor od nekdaj njegovo založniško zatočišče. Zmote dijaka Tjaža, Lipuševa prva knjiga, so izšle pri Obzorjih, sledilo je plodno nadaljevanje z naslednico Litero. Nasploh je avtoričina vrlina tudi v subtilnih povezavah, ki jih zna slikovito plesti med lokalnim in globalnim.

Tudi pesnik in slikar Gustav Januš je povezan s Plešivcem in nobelovcem Handkejem. Ne le svetovno znano mezzosopranistko Bernardo Fink, ki se je primožila iz Argentine v Sveče v Rožu, celotno družino diplomata Valentina Inzka, ki je neverjeten preplet koroštva in svetovljanstva, spoznamo. "Bosno je treba evropeizirati, Evropo pa pobosančiti," je drzna izjava diplomata Valentina Zdravka Inzka, ki je bil med drugim na zahtevni misiji v BiH.

Intervjuvanci so raznovrstni ne le po profilih in profesijah, tudi starostno. Avtorica je s svojim sociološkim znanjem in neposrednostjo stopala v mnoga manj dostopna okolja - cerkvena, gospodarska, politična. Tudi raznovrstnost političnih spektrov je upoštevana. Ravno v času, ko je stari novi župan Globasnice Bernard Sadovnik prav zdaj dobil krepko večino na lokalnih volitvah, sem se zavedela, kako pomemben kulturni in politični vodnik skozi sedanjost in preteklost je ta knjiga. Na živ, neposreden način, tako rekoč iz prve roke, skozi intimno optiko osvetli kompleksno zamejsko vesolje - z vseh mogočih plati izbranih sogovornikov.

Celovški pogovori so dvojezični, ob slovenski verziji je izšla tudi malce skrajšana nemška. Celovška Mohorjeva družba je knjigo vključila v svoj kulturno-turistični, izobraževalni program. Izšla je v projektu SMART Tourist-SPread The Karawanks v okviru koprodukcijskega programa Interreg V-A Slovenija-Avstrija. Sofinancirala sta jo Evropski sklad za regionalni razvoj in KWF in ni namenjena prodaji.

Ta čas Darka v Skopju že snuje nove pogovore. Komaj čakamo.