Jean-Claude Carrière (1931-2021) in Umberto Eco (1932-2016) sta napisala zelo veliko knjig. Najbrž ni prav veliko bralcev, ki bi jih vse prebrali. In ko govorimo o njunih knjigah, ni floskula, če rečemo, da je v njih cel svet. Ker bodisi v posameznih delih posegata v različne čase in na različne geografske širine bodisi jih v drugih delih enciklopedično združujeta. V njunih knjigah so vse mogoče zvrsti in vsi mogoči žanri, od leksikonskih gesel do scenarijev, od napetih kriminalk do mističnih izrekov. Carrière je lahko dneve govoril o italijanskem filmu, perzijskih pesnikih in Buñuelu, Eco o Aristotelu, apokrifnih spisih, srednjem veku ali ameriških televizijskih pridigarjih. Kako se torej s takšnima človekoma "pogovarjaš o knjigah"?
Pogovarjal se je Jean-Philippe de Tonnac, novinar, urednik kulturnih prilog in oddaj in avtor kakšnih dvajsetih knjig. Ta z naslovom Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig ni med bestsellerji (največ pompa je bilo ob njegovi Aseksualni revoluciji), bo pa najbrž longseller. Tak kuriozum, ki ga je dobro imeti v privatni knjižnici. Seveda ne takšni, kot ju imata oziroma sta ju imela Carrière in Eco. To nista bili samo enormni zasebni knjižnici, ampak sta bili zbirki starih knjig, kakršnih je na svetu malo. Konkretno: v Ecovi knjižnici je bilo 50.000 knjig, 1200 je bilo starih, Carrière je imel "med tridesetimi ali štiridesetimi tisoč knjigami najbrž kakih dva tisoč starih". Ampak ti knjižnici sta bili v pogovorih samo eno od izhodišč, leitmotiv in borgesovska metafora za svet.
V pogovorih sta pripovedovala o svojem osebnem svetu knjig, o začetkih in o koncu, o prvih stikih s knjigami in o tem, kaj bo z njunimi knjižnicami po njuni smrti. Ecov ded je bil tiskar in knjigovez, police so bile polne nevezanih avantur. Carrièrova formacija je bila povsem drugačna, rojen je bil na kmetih, v hiši brez knjig. Njegov oče je vse življenje bral eno samo knjigo in govoril: "Zelo mi je všeč, zakaj bi bral druge?" Eco je začel s pustolovskimi zgodbami, Carrière pa s svetimi knjigami. "Mogoče to pojasnjuje različnost najinih življenjskih poti, kdo ve?"
Še več pa sta govorila o mestu knjige v svetu, o trajnih in začasnih nosilcih, o spremembah in stalnicah, o hitrosti in izbrisu. Govorila sta o Gutenbergu in elektronski knjigi, o neprecenljivih knjigah in knjigah, ki jih avtor plača založniku (vanity press), o knjigah, ki so gorele na grmadah, o čaru knjig, ki jih ne preberemo, o najlepših in najbolj bizarnih knjigah ... Malo sta se važila, malo tekmovala med sabo, ampak to je naredilo njuni veličini samo bolj človeški. Navsezadnje sta imela najbrž redko v življenju sogovornike, ki so jima bili kos in niso samo bolj ali manj spretno ponavljali, kar sta napisala onadva. Pogovorna forma deluje na trenutke skoraj malo frivolno, lahkotno (na francoski način), ampak na koncu je na situ ostalo toliko modrost, toliko zrele uporabe neverjetnega znanja, kot je redko dobimo v eni knjigi. Zato se mi zdi nesmiselno o prebranem poročati, treba ju je brati.
"Tudi če vizualni in zvočni spomin dvajsetega stoletja zaradi orjaškega električnega mrka ali kakšnega drugega vzroka izgineta, nam bodo še vedno in za vselej ostale knjige." (J.-C. C.)
In ja, čeprav sta forenzično preiskala vse pasti, ki so jih nastavljali knjigi, in vse luknje, v katere je padala sama, sta z zadovoljstvom konstatirala, da se je ne bo tako lahko znebiti.
Pogovore, ki so izšli v odlični zbirki Bralna znamenja, je izvrstno prevedel Jaroslav Skrušny.
Zbiranje knjig je masturbacijska dejavnost
"Kot sem že rekel, ne verjamem, da je tudi moja /knjižnica/ ukrojena po moji podobi. Zbiram dela, ki jim ne verjamem, se pravi, da gre za mojo narobno sliko. Ali pa nemara za podobo v sebi močno protislovnega človeka. Moja negotovost izvira od tod, ker zbirko le redko komu pokažem. Zbiranje knjig je masturbacijska dejavnost, zelo samotna, redko naletite na ljudi, ki delijo vašo strast. Če imate doma prekrasne slike, jih bodo ljudje prihajali občudovat. Ne boste pa zlepa naleteli na človeka, ki bi ga zares zanimala vaša zbirka starih knjig. Ne gre jim v glavo, čemu tolikšen pomen pripisujete drobceni, neprivlačni knjižici in zakaj ste leta in leta stikali za njo." (U. E.)
Ni bolj minljive stvari, kot so trajni nosilci
- "Bo zavoljo interneta knjiga res izginila? (...) V javnem mnenju (ali vsaj med novinarji) trmasto vztraja prepričanje, da bo knjiga izginila (vsaj novinarji mislijo, da njihovi bralci delijo to prepričanje), in zato neumorno ponavljajo isto vprašanje. (...) Različne predmetne oblike knjige že pet stoletij niso v ničemer spremenile ne njene funkcije ne sintakse. Knjiga je kot žlica, kladivo, kolo ali dleto. Ko jih enkrat izumite, ne morete narediti nič boljšega. Ne morete narediti žlice, ki bi bila boljša od žlice." (U. E.)
- "Reči torej smemo, da je ni bolj minljive stvari, kot so trajni nosilci. (...) Še vedno torej lahko bereva besedilo, ki so ga natisnili pred petimi stoletji. Ne moreva pa več brati, ne moreva več gledati komaj nekaj let starih VHS-kaset ali CD ROM-ov, razen če v kleti ne hraniva svojih starih računalnikov." (J.-C. C.)
Kultura je selekcija
- "Kar me najbolj osuplja, je popolno izginotje sedanjosti. Bolj kot kdaj prej smo obsedeni z retro modnimi trendi. Preteklost nas naglo dohiteva, kmalu se bomo uklanjali modi prejšnjega trimesečja." (J.-C. C.)
- "O Cezarjevi ženi Kalpurniji vemo tako rekoč vse, a le do marčevih id, datuma umora, do trenutka, ko mu je na podlagi hudih sanj, ki jih je sanjala ponoči, odsvetovala pot v senat. Po Cezarjevi smrti o njej ne vemo ničesar. Izginila je iz našega spomina. Zakaj? Ker nam informacije o njej nič ne koristijo. Pa ne zato, kot bi lahko kdo pomislil, ker je bila ženska. Tudi Clara Schumann je ženska, vendar zanjo natanko vemo, kaj je počela po Robertovi smrti. Kultura je potemtakem selekcija. Sodobna kultura pa nas, nasprotno, prek interneta napaja s podrobnostmi o vseh Kalpurnijah tega planeta, in to sleherni dan, vsako minuto, tako da ima lahko vsak smrkolin, ki za šolsko nalogo brska po medmrežju, občutek, da je Kalpurnija vsaj tako pomembna kot Cezar." (U. E.)
Hamlet junaško prenaša naše razlage
"Shakespearovih del ne beremo takšnih, kot jih je napisal, naš Shakespeare je veliko bogatejši od Shakespeara, ki so ga brali njegovi sodobniki. Mojstrovina postane mojstrovina, ko je enkrat dovolj znana, se pravi, ko je vsrkala vase vse razlage, ki jih je spodbudila in so prispevale k temu, da je obveljala za mojstrovino. (...) Hamlet ni mojstrovina zaradi svojih literarnih kvalitet, ampak je postal mojstrovina zato, ker junaško prenaša naše razlage." (U. E.)
Verjamete, da je vednost zares pomembna?
J.-C. C.: "Nevednost se širi povsod okrog nas, pogosto je za povrh še arogantna in maščevalna. Včasih naravnost fanatično bojevito širi svoj nauk. Samozavestna je, svoje gospostvo razglaša skozi omejena usta politikov. Vednost pa, krhka in sprejemljiva, nenehno ogrožena, dvomeča sama vase, je zagotovo eno zadnjih pribežališč utopije. Verjamete, da je vednost pomembna?"
U. E.: "Mislim, da je védenje temelj vsega."
J.-C. C.: "Da kar največ ljudi pozna kar največ možnih stvari?"
U. E.: "Da kar največje število najinih sozemljanov pozna preteklost. Ja, to je temelj sleherne civilizacije."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
