(RECENZIJA KNJIGE) Odmev osamosvojenega glasu

Nizu življenjskih zgodb igralk in igralcev, ki so v zadnjih letih izšle pri Beletrini, se je pridružila nova, Glej ga, Součka. Jurij Souček izida žal ni dočakal, vendar je knjigo o svojem življenju napisal sam. Prejšnja dela, Kot bi Luna padla na Zemljo, Rac in Joži, namreč niso avtobiografije, temveč biografije. Pripovedi igralk in igralca, Milene Zupančič, Radka Poliča in Jožice Avbelj, sta poslušala in zapisala ter oblikovala Tadej Golob (Zupančič) in Petra Pogorevc. Součkovo pisanje je imelo uredniško instanco (Ana Ivančič) in domačo asistenco, ampak njegovi žena in hčerka pravita, da je na koncu bilo tako, kot je hotel Jurij. Kdo pa bi lahko njemu rekel, kaj in kako naj naredi?!

Skoraj predobro umerjeno

Knjiga na 300 staneh - pisava je zračna, a ne pretirano razredčena, fotografski material je dobro doziran - je razdeljena na 65 poglavij.  Začne se s "petkilogramskim Jurčkom", ki sta ga leta 1929 dobila češki mojster, ki je prišel leta 1925 v Ljubljano "postavljat na noge Hribarjevo pletilno tovarno", in njegova prav tako češka izbranka, ki se mu je v Ljubljani pridružila dve leti kasneje. Nadaljuje se s prvimi spomini na dogodke, ki so ga, zapiše, pri štirih letih zaznamoval kot igralca, ki ne bo potreboval mikrofona, in s finimi opisi Ljubljane in zlasti domačih Most med odraščanjem. Njegov pogled na vojno, NOB, junake in poražence, nevarnosti in priložnosti, fino skombinira takratno fantovsko optiko in zrel pogled pisca. Po vojni pa smo tako že hitro pri njegovi profesiji, igri, igri in še enkrat igri. Šole, institucije, trendi in nasprotni trendi, kolektivno in osebno, pa tudi delovno in privatno življenje so pametno umerjeni. Očitno je, da je marsikaj v življenju naredil, ker se ni strinjal ali hotel pokoriti ustaljenemu redu, vendar se v knjigi z njim ne krega. To ni avtobiografija, ki bi razčiščevala in ni knjiga afer. Obvladanost in nemaščevalnost sta vrlini, kar se formalne umerjenosti tiče, pa bi bralka kdaj z veseljem prebrala več, kot dobi. Zdi se, da se včasih poglavje zaključi, ko se je šele dobro začelo in dobilo zalet. 

Spregovoriti z lastnim, nepopačenim glasom

Zgodovina sodobnega slovenskega gledališča je raziskovana in proučevana, v veliki meri zaokrožena v programske sklope in monografsko objavljena. Vseeno pa osebne zgodbe (drugače) osvetljujejo posamezne segmente in fenomene te zgodovine. Ob branju avtobiografije Jurija Součka so me posebej nagovorili in mi dali misliti naslednji momenti iz različnih obdobij in faz njegovega ustvarjanja.

Najprej sem se ustavila ob informaciji, da je igral Kreona v dveh znamenitih uprizoritvah Antigone Dominika Smoleta, in sicer na Odru 57 v režiji Francija Križaja (sezona 1959/1960) in v ljubljanski Drami v režiji Slavka Jana (sezona 1960/1961). Za prvo je zapisal: "V tej igri smo skupaj s kolegi in v režiji Francija Križaja spremenili dotedanji način realističnega igranja, značilnega za ljubljansko Dramo. Vlogo Kreona sem oblikoval skoraj brez gestikulacije, brez nepotrebnih vzdihov, smehcev in drugih značilnosti 'žlahtnega igranja', kar so v veliki meri posnemali tudi drugi kolegi igralci. V vlogi Kreona sem prvič spregovoril s svojim glasom, nepopačenim, normalnim." Ob fenomenu preseka s tradicijo igranja in vznika lastnega glasu nam zgodba o dveh Kreonih govori tudi o pretočnosti med institucionalnim in neinstitucionalnim gledališčem tistega časa. 

Kaj jo je prineslo v ljubljansko Dramo

Druga zanimivost je iz obdobja, ki je temu sledilo, mislim na igralčeva izpopolnjevanja v tujini. Vemo, da je bil takrat vsak odhod v tujino velik podvig, in ravno zato nas še bolj fascinirajo ljudje, ki so ga opravili. Verjetno zaradi zavedanja o težko pridobljenem privilegiju, gotovo pa tudi zaradi lastne radovednosti je Jurij Souček je svojo polovico leta v Parizu izjemno dobro izkoristil, ogromno je videl in veliko prenesel tudi k nam. Ob tem je treba omeniti vsaj en obče znan stranski učinek tega njegovega dragocenega tovora: prinesel je tudi komedijo Rolanda Dubillarda Naivne lastovke. Ko jo je postavil na oder v Mali Drami, je besedilo za šanson naročil Milanu Jesihu. "Z mojim površnim pripovedovanjem, ko sem na grobo povzemal vsebino komada in se trudil razložiti, da gre za nov tip komedije, ki ni smešna zaradi besedila, temveč zaradi sprotnih igralčevih reakcij, si nismo mogli pomagati niti igralci niti pesnik, kateremu sem to pripovedoval. Milan Jesih je besedilo ustvaril po svojem navdihu in nastalo je iz same božje iskre. Za uglasbitev šansona sem zaprosil Jureta Robežnika, s katerim sva bila takrat skupaj na tečaju angleščine. Napisal jo je na letalu, vračajoč se iz Pariza. Elda Viler jo je ob spremljavi Kampičeve harmonike odlično zapela, kar je predstavo zelo obogatilo ..."

Širjenje institucije navznoter

Souček osebno pa je zaslužen tudi za notranjo gledališko diverzifikacijo. Vzpostavljanje alternativnih odrov je v slovenski gledališki zgodovini izjemno pomembno, v širši javnosti pa je manj znano prav tako pomembno iskanje alternativ znotraj institucij. Prevečkrat pozabljamo, da namen malih odrov ni kopiranje velikih vzorcev na manjših dimenzijah. Mali odri naj ne bi prinesli samo manjše, temveč predvsem drugačne produkcije. Odprti bi morali biti za eksperiment, za vse tisto, kar (še) ni mainstream. In Jurij Souček je (so)zaslužen za dve zelo pomembni prizorišči v ljubljanski Drami, ki sta se ohranil vse do letošnje izselitve, za Malo Dramo in za Levi oder. Ko piše o tem, ob drugačnih poetikah dobro izpostavi še eno razliko med odri, in sicer (ne)odvisnost od abonmajskega sistema. Medtem ko so bile predstave na velikem odru prodane zaradi abonmajskega sistema, pa naj so bile dobre ali ne, so predstave v Mali Drami dejansko živele od sprotnega zanimanja publike. Če je ni bilo, je predstava hitro zamrla. 

Kakšna zvočna knjiga bi to bila!

Zvočne knjige na naš knjižni trg prodirajo počasi, glede na njegovo velikost, se pravi majhnost, najbrž niti ni mogoče govoriti o trendu zvočnih knjig. Je pa ta "trend" sovpadel z drugim pojavom, valom biografij oziroma avtobiografij igralk, igralcev in še nekaj drugih gledaliških osebnosti. In če igralke in igralci berejo knjige drugih - kako ne bi svojih! Na programu Ars je redni večerni termin namenjen zvočnicam, poslušalci lahko v nadaljevanjih slišijo cele knjige. Z izjemo kakšne druge uspešnice, recimo romana Bronje Žakelj Bele se pere na devetdeset, smo v preteklih letih poslušali prav igralske biografije. Čeprav sta torej Rac in Joži biografiji, sta napisani prvoosebno. Ko pa sta ju portretiranca še brala, je to zvenelo kot čista avtobiografija. Glas poskrbi za najvišjo mero pristnosti.  

Glasova Raca in Jožice Avbelj sta signifikantna, v trenutku prepoznavna in nezamenljiva, integralni del njune igralske pojave. Njegov v nekaterih legah visok, v vseh legah pa kot da pritajen, skoraj nevarno potlačen, njen čudovito raskav in nesentimentalen. Ampak glas Jurija Součka! To ni bil samo integralen in neločljiv del nje njegove igralske pojave, zdi se, kot da bi to bil skoraj samostojen fenomen. Uredniški zapisi v knjigi in ob promociji in vsi naši spomini pričajo o tem, da je za generacije in generacije to večni glas Miškolina, palčka Smuka, palčka Davida, Pipija in Melkijada ... V radijskih arhivih pa na srečo hranijo tudi nebroj radijskih iger za odrasle z njegovim glasom. 

Kako čudovito bi bilo, če bi Jurij Souček lahko dal glas svojim zgodbam. Kako z veseljem bi ga poslušali. Nekaj pa vendarle lahko slišimo tudi - dobesedno - v knjigi. Če skreniramo QR kodo na koncu knjige, slišimo Jurija Součka, kako je decembra 2023 (umrl je januarja letos) prebral nekaj verzov iz pesmi Clare Harner z naslovom Nesmrtnost. Prava izbira.