(RECENZIJA KNJIGE) Prehod v nekropolitiko

Založba Sophia je v zadnjem obdobju večkrat pokazala, da jo pri izdajanju teoretsko usmerjene družboslovne literature ne zanimata samo preteklost in sedanjost, temveč pri tem izkazuje tudi opazen interes za prevpraševanje prihodnjega stanja sveta. Po izidu knjig Teraformiranje (2020) Benjamina H. Brattona in Tujost kapitala (2021) Primoža Krašovca so v zbirki Naprej! izdali še prvenec Nine Cvar z naslovom Digitalna podoba in globalni kapitalizem, ki jo brez težav povežemo z omenjenima izdajama z rahlo futurističnim pridihom.

Avtorica se namreč v knjigi morda res z vseh zornih kotov loteva aktualnih obrazov kapitalizma in predvsem neoliberalizma, a je njen razlog za to početje vendarle težnja, da bi pri tem opisala tudi vlogo vse bolj dominantne digitalne paradigme v naših življenjih, predvsem na področju proizvajanja in kroženja vseh vrst podob. V jedru knjige se predstavlja razmeroma klasična marksistična težnja po kritični analizi neoliberalnega kapitalizma z izhodiščno tezo, postavljeno po zgledu Santiaga Lopeza Petita in Marine Gržinić, o ponavljajoči se naravi kapitalizma, ki se vedno znova vrača k nebrzdanosti kapitala. Tu pa vendarle poteka neka novost: namreč, kot je to sugeriral Achille Mbembe, danes pri opisu razmerja med sistemom in človekom ne bi več smeli uporabljati klasičnega Foucaultovega koncepta biopolitike, temveč še bolj poglobljen koncept nekropolitike. Zapisano po Marini Gržinić, gre za "oblike akumulacije kapitala, ki vključujejo razlastitev in podreditev življenja glede na moč smrti". V tovrstnem mehanizmu stopita v ospredje predvsem organizacija in upravljanje nasilja, ki igra vlogo močnega orodja v procesih maksimiranja profita, produktivnosti in rasti, človek pa je tu še toliko bolj celoviteje viden izključno skozi ekonomsko optiko. Tovrstni neoliberalni nekrokapitalizem, kot ga poimenuje Nina Cvar, ima denimo tudi tesne povezave z epidemijo covida-19, "ki rasno neenakost prepleta s kolonialno logiko ter krepi strukturno diskriminacijo in zatiranje". Prav minulo obdobje nam je pokazalo, kako lahko v svetu pustoši več kriz hkrati, ki jih lahko torej vidimo kot več vzporednih procesov akumulacije kapitala, ti pa vzporedno vzpostavljajo tudi strukturo oblasti, ki je prepletena z rasnimi, spolnimi, ideološkimi, vojaškimi in drugimi razsežnostmi. Kolonialna matrica moči je za avtorico torej ključni element tovrstnega neoliberalnega nekrokapitalizma.

Kot rečeno, ima v tej konstelaciji pomembno vlogo proizvodnja podob, ki je po prelomu stoletja ob digitalni revoluciji doživela velik zagon. V tem je po avtoričinem mnenju najpomembnejši tip podobe, ki ga, sledeč Marini Gržinić, imenuje trofejna podoba. Ta je "eksemplarična za digitalni način produkcije in se povezuje s finančnim kapitalom neliberalnega globalnega kapitalizma". Najbolj zgleden primer tovrstne podobe bi bili vojaški posnetki iz dronov, ki utelešajo oblast nad vsemi tistimi, ki nimajo pravic in možnosti, da bi vstopili v polnovredno kategorijo človeškega subjekta ter so zato zreducirani na trofejna telesa.

A kljub tej temačni sliki avtorica argument v zadnjem poglavju vendarle popelje v razmislek o potencialnosti oziroma možnostih emancipativnega delovanja, ki se najmočneje vrne prav v trenutkih največje nemoči. Nina Cvar kot primer tovrstne figure potencialnosti izpostavi večkrat analizirani lik pisarja Bartlebyja iz kratke zgodbe Hermana Melvilla, ki je nekega dne preprosto in brez obrazložitve nehal opravljati svoje delo. Prav takšno odločitev, ki ne daje nobenih razlag, nam avtorica predstavi kot upor proti strukturi Drugega. Cvar na koncu izpostavi apel, da je v prvi vrsti treba razviti novo logiko, ki "se zaveda procesov rasizacije in njihove relacije do neoliberalizma", še posebej, ker je zahodna Evropa očitno nepripravljena reflektirati svojo dediščino kolonializma, prav ta odsotnost pa perpetuira nove oblike kolonializma in rasizma. V tem smislu izpostavi Achilla Mbembeja, enega izmed avtorjev, ki so poskušali iznajti diskurz, "ki bo ujel svet so-pripadnosti - svet, ki je namenjen vsem, odrešen bremen rase, resentimenta in želje po maščevanju".

Knjiga Digitalna podoba in globalni kapitalizem tako v tridelni strukturi smiselno zaokroži svoj argument, izdatno zapolnjen z referencami na sorodne avtorje, ki so razvijali koncepte na tem področju. Knjiga se prav zato predstavlja kot izvrstno izhodišče za nadaljnje raziskovanje odnosa med kapitalističnim ustrojem in produkcijo digitalnih podob. Čeprav je njen značaj izrazito strokoven, pa v svojem osnovnem argumentu že zaradi izčrpnosti predstavljenih hipotez opazno širi bralčeva obzorja pri razmišljanju o dominantni logiki globalnega družbenega sistema.