(RECENZIJA) Roman o želji, da bi razumeli drugega človeka

Da bosansko pisateljico Lano Bastašić primerjajo s Sally Rooney, se mi zdi zgrešeno. Tudi oznaka milenijska pisateljica, ki si jo – glede na starost – avtorici lahko delita, ne pove prav veliko in morda celo omejuje pričakovanja. Kot da bi denimo naturalizem in avtorje tistega časa razlagali zgolj z (za Zolaja značilnimi) umazanimi tržnicami, pogubnimi beznicami in mesnatimi ženskimi telesi. Že drži, da tako Rooneyjeva (v Pogovorih s prijatelji in Normalnih ljudeh) kot Bastašićeva (v slovenščino prevedenem romanu Ujemi zajca) pišeta o prijateljstvu. A to je vendar motiv, ki ga je v roke vzelo že toliko piscev, preobraziti pa so ga morali vedno znova, ker sam po sebi pač ni nobeno zagotovilo! Če je pisateljica Rooney bolj sveža v smislu oddaljevanja od normativnosti in v izpostavljanju tem, ki so specifične za trenutne razmere, za Bastašićevo tega ne moremo trditi. Pri slednji se od iphona vračamo k motoroli, avokadovec – čeprav prisoten – pa je proti koruzi bedna rastlina.

In če Sally Rooney (pa ne mi odgrizniti glave!) pripoveduje skoraj preveč odprto in enopomensko (nekateri temu pravijo nenarejenost), Lana Bastašić piše tako, da se naježi koža. V slovenščini tudi zaradi odličnega prevoda Dijane Matković.

V Ujemi zajca pripovedovalko Saro po dvanajstih letih tišine pokliče Lejla (v času vojne preimenovana v Lelo) in ji naroči, naj jo pobere v Mostarju in jo odpelje na Dunaj. Problem je, da Sara že leta živi v Dublinu, pot do domače Bosne se zdi dolga in nepotrebna. A vendar obstaja razlog, ki jo o potovanju prepriča brez dejanskega prepričevanja: Lejla pravi, da je na Dunaju Armin, njen davno izgubljeni brat. Iz Lejlinega klica veje nekakšna samoumevnost; kot da sta ženski nazadnje govorili prejšnji teden in ne pred več kot desetletjem. "Njeno ime je bilo na videz nedolžno – drobno stebelce sredi mrtve zemlje. Spulila sem ga iz svojih pljuč, kot da ni nič. Lejla. Toda s to nedolžno vejico so iz kaluže na plan prišle najdaljše in najgloblje korenine, cel gozd črk, besed in stavkov. Ves jezik, shranjen globoko v meni, jezik, ki je potrpežljivo čakal na to malo besedo, da si pretegne okostenele okončine in vstane, kot da nikoli ne bi spal. Lejla."

Sara se po dvanajstih letih vrača k svojemu, njihovemu jeziku. Na trenutke se zdi nenaraven, "izpahnjen iz sklepa v zmehčanem dialektu, na trenutke povsem in nepovratno njen, s pojedenimi samoglasniki in raztegnjeno ijekavščino". "Povsod je bil, angleški, nemški in francoski pa so se bojazljivo plazili skozi ozek prehod med dvema trdonebnima soglasnikoma."

V kratkem romanu spremljamo prepletanje dveh časovnih ravnin: prvo predstavlja vožnja na Dunaj, drugo pa fragmentarni spomini na otroštvo in odraščanje. Obe ravni ločujejo oglati oklepaji, vendar pa so spominski utrinki prisotni tudi v prvoosebni pripovedi, ki upoveduje vožnjo v "sočasnosti". Spomini prinašajo izgubo nedolžnosti, skupno pohajkovanje po domači vasi in čas vojne, ki ni v romanu nikoli poimenovana neposredno. Odraščajoči deklici sta si bili, čeprav le na papirju, takrat dovolj različni, da ju je tudi zgodovina obravnavala različno. Saro, hči policijskega načelnika, so za potrebe umeščanja na "pravo stran" pri pravoslavnem popu krstili šele kot najstnico, njeni starši pa so se "pravih običajev" v času vojne učili iz časopisnih člankov; Lejlina družina je morala delati bolj radikalne premike. Iz Lejle Begić je nastala Lela Berić, iz Armina Begića pa Marko Berić.

Lejla bo razkrila njene balkanske brazgotine, je ob potovanju v Bosno slutila Sara, "in slekla bo Evropo z nje kot krznen plašč z bedne povzpetnice". Na dan bo prišlo globoko zakopano. V Dublinu je Sara zdaj živela s fantom, delala je kot pisateljica in prevajalka, očetovega pogreba pa se ni udeležila. Skrajno umikanje je v romanu močen in poveden motiv; vzroke za beg od družine je iskati v zelo konkretnih odklonih v mišljenju med starši in otroki. Krivice, ki so jih delali starši, se kot težek tovor prenašajo na potomce. Ko je v času vojne in napetosti neznano kam izginil Lejlin brat Armin, ga Sarin oče (kljub prošnjam obupane Lejline matere) kot policijski načelnik ni želel iskati, ker izgubljeni mladenič ni imel pravega imena. "Moja mati – največja na roditeljskem sestanku, gležnji otečeni čez turkizen pašček na sandalah. Ni se usedla zraven tvoje, nihče se ni. Kot bi bila tragedija uš. Kasneje je spekla špinačno pito in rekla, naj jo odnesem ubogi gospe Berić, četudi je dobro vedela, da je ta priimek lažen. Bilo me je sram. Pito sem stresla v jarek ob ograji porušene džamije na pol poti do tebe."

Prijateljstvo je v romanu Ujemi zajca nekakšen soobstoj dveh oseb, ki se ščitita, a tudi nepovratno ranita. Sara ni Lejle videla že dvanajst let, pa jo je še vedno strah njenih odzivov, ne more se ubraniti niti strahu, da bo Lejla uvidela njeno pravo naravo in jo zapustila. Zelo očitna je subjektivnost spomina: se Sara razvoja njunega prijateljstva sploh spomni realno ali pa so slepe pege, ki jih je imela v otroštvu, prevelike? Poraja se tudi vprašanje, do kolikšne mere se človek dejansko lahko spremeni. Ali vrnitev v domači kraj nujno razkriva to, da je Sarino življenje v Dublinu le bedna maska in lažna sreča? Ali pa je to "dejanska" sreča, četudi evropska, očiščena, z zvezanimi jajčniki in brez misli na Bosno? Lejla je zmožna in pripravljena razvrednotiti vse, kar je Sara doživela v njeni odsotnosti (tudi njeno pisateljevanje), hkrati pa se v posmehu kaže prošnja, naj ubesedi njeno zgodbo in zgodbo njene družine. "Ti nisi v ničemer posebna. Plaža je polna daljših nog, večjih jošk in drugih podobno precenjenih čudes človeške simetrije." In vseeno prav ta običajna Lejla najde pomembno mesto v pripovedi ter, pomembneje, najvišje mesto v Sarinem spominu. To pa je lahko tudi boleče: kar je najbolj neujemljivo – ker Lejle pač ne moreš posedovati! – je težko opisati. Lani Bastašić to nezanikljivo uspeva.

Ujemi zajca je roman o želji, da bi razumeli drugega človeka. Kakor poljski zajec pa celostno razumevanje ostaja nedosegljivo. Izmika se, teče, se skriva po luknjah in rovih in v koruzi. Še umre nekje na polju, daleč od oči.