Petra Vidali
Tajkuni so Avgusta Demšarja zanimali že prej. Vsaj v Pohorski transverzali si je dal posebej duška z izrisovanjem sociopatskega psihoprofila kot prevladujočega modela v vodstveni politični in gospodarski strukturi, mimogrede pa je kakšnega malega ali večjega tajkuna ošvrknil tudi v nekaterih drugih delih. V predzadnjem, Cerkvi, je tematiziral predvsem grabežljivost in tajkunizacijo naslovne institucije, seznanil pa nas je tudi že z naslovnim junakom tokratnega, že svojega enajstega romana. Cerkev, Tajkun in prihodnji roman, ki ima že naslov (Estonia) in predviden rok izdaje (na Wikipediji piše 2024., ob predstavitvi Tajkuna pa so govorili o prihodnjem letu), namreč tvorijo trilogijo, ki jo drži skupaj - vsaj - izmišljena, ne pa neverjetna pohorska vas Vodnjaki. Oziroma to, kar je od nje po dveh knjigah in veliko več kot dveh mrtvih še ostalo.
Tajkun najprej potrdi, kar smo o Avgustu Demšarju že vedeli: vsi drugi slovenski avtorji detektivk mu pri konstrukciji osnovne zgodbe ne segajo niti do kolen. Tu se pač vidi, da Demšar ni začel detektivk brati šele z novim valom skandinavskega noirja, ampak jih je bral od nekdaj in ima zakone in finese žanra v malem prstu.
V Tajkunu se skrivajo vsi stalni aduti Avgusta Demšarja, pa še tistemu, kar je včasih njegove knjige skazilo, se je ognil
Nobeno vprašanje, ki si ga pikolovski bralec (in bralci detektivk so takšni) zastavi, ne ostane neodgovorjeno in ne more se zgoditi, da bi bralci na koncu knjige lahko rekli, da jim ni dal nobene šanse, da bi parirali detektivu, da jim ni ponudil dovolj informacij in indicev. Hkrati so to kompleksne, razvejane zgodbe z atraktivnimi mrtvimi rokavi in prepričljivimi zavajanji. Predvsem pa so to zgodbe, ki imajo v središču vprašanje, kdo je morilec, ne pa vprašanja, kdo je detektiv. Tako kot v vseh prejšnjih Demšarjevih romanih tudi v tem o uslužbencih v stavbi policijske postaje ob mariborskem Mestnem parku izvemo veliko, tudi marsikaj privatnega, nikoli pa njihove biografije ne postanejo mašilo za pomanjkljivo zgodbo detekcije. Mimogrede, v Tajkunu dolgoletni Demšarjev glavni junak Martin Vrenko uživa - ali pa tudi ne - prve dneve v penziji. Pisatelju lahko za to, kako ga kljub upokojitvi uporabi in za sporočilo o (ne)pogrešljivosti/(ne)zmotljivosti ter kolektivnosti in individualnosti policijskega dela, ki ga v roman prinese Vrenkov intermezzo, samo čestitamo. Več pa seveda ne smem izdati.
Še bolj razveseljivo pa je naslednje: Avgust Demšar se je v romanu Tajkun izognil tudi nekaterim pastem, ki jih je večkrat nastavil samemu sebi in se vanje večinoma tudi ujel. Seveda je opozarjanje na družbene patologije ali zavzemanje za socialno pravičnost, za tolerantno družbo itd. hvalevredno početje, ampak v leposlovju, žanrskem pa še posebno, zna uporaba takšnih motivov in sporočil hitro postati moralizatorska. Demšar se je z različnimi narativnimi obrati poskušal temu izogniti, a pogosto ne uspešno. Tudi s Tajkunom dobimo dober vpogled v prepoznavno slovensko družbeno stvarnost, a brez žuganja s prstom.
Poleg tega pa bo Tajkun razveselil tudi tiste, ki jih je v Cerkvi razočarala morilčeva oziroma morilkina (ne povem) motivacija. Jasno, z zločini in motivi, kakršne v povprečju najdemo na straneh črnih kronik, pač ne moreš narediti detektivskega romana. Žanr predpostavlja in zahteva več domišljije in več tipov patoloških odklonov, kot jih ponuja dolgočasna realnost. Kljub temu pa je fino, če se bralska detektivska izkušnja ne konča z vzklikom: "Ja kje je pa to našel?!" Tajkun vas ne bo dotolkel s komaj verjetnimi vzgibi, vseeno pa verjetno do poslednjih strani ne boste zanesljivo vedeli, kdo je priskrbel trupla. Vsaj zadnji dve.
Tajkuni niso pošteni, ampak Tajkun je pošten detektivski roman. Za 361 strani boste potrebovali, če imate vsaj malo detektivske bralske kondicije, dva malo podaljšana večera.
Prepoznavajmo domovino in svet
Mariborski del zgodbe obkroža park z dveh strani, ob policijski postaji na jugu je tokrat dogajalni prostor tudi vila na vzhodni strani parka. Marsikaj se da prebrati o Slovenski Bistrici, tudi nekaj ljubljanskih ulic se najde. (Mislim sicer, da se pride od RTV-ja do železniške postaje hitreje, kot je predvideno v knjigi. Ampak to je tudi edina "napaka", ki sem jo našla.)
Pa še eno inozemsko legendo najdemo: "Vila, ki jo je omenil Drago, je bila hiša, ki se nahaja na šestindvajsetem kilometru avstrijske avtoceste med Šentiljem in Gradcem. Hiša stoji na desni stani, gledano v smeri Gradca, in sama po sebi ni nič posebnega, pač malo bolj razkošna vila, bolj impresiven je njen vrt. Ker se nahaja na pobočju, je vrt zelo dobro viden iz avtomobila. Zasnovan je simetrično, obkroža ga na milimeter natančno porezana živa meja, drevesa v njem rastejo na popolnoma enaki razdalji in imajo geometrijsko okrogle krošnje. Ker ob hiši ali na vrtu nikoli ni videti nikogar, je zadeva dolgo burila domišljijo.
'Kaj je z njo?' je vprašal Miloš.
'Nič. Nihče ni vedel, čigava je. Najprej so govorili, da je od Uda Jürgensa, potem, da je od nekoga drugega znanega, na koncu pa so le ugotovili, da je od Nikija Laude.'
'In?'
'Eh,' je rekel Drago, 'nič od tega ni res. V resnici je njen lastnik neki iks ipsilon lastnik prodajalne čevljev v Lipnici. Podobno nama je natvezel ta tip.'"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
