Na prodajanem portalu Emka so Krasni dnevi pod oznako "kriminalka". V izhodišču novega romana Andreja E. Skubica je res bila novica iz črne kronike. Nekdo naj bi bil ubil ženo, potem pa naj bi bila noč v hiši z morilcem preživela neka druga ženska, ki da je prav gotovo videla truplo. Verjetno je večja ali manjša stopnja kriminalitete kar stalnica Skubičevih romanov - pa naj gre za gospodarski in politični kriminal (Samo pridi domov), za poživinjeno linčanje Romov (Lahko) ali samo za medsosedske spore (Koliko si moja?) -, nikoli pa ne gre za žanrsko zastavitev ali izpeljavo. Ni floskula, če rečemo, da ima Skubic povedati veliko več, kot povedo kriminalke, da pa mu uspe ob tem dobro ohranjati zgodbeni suspenz. Tudi Krasni dnevi ne izgubijo izhodiščnega naboja, ga pa preusmerijo - vprašanje ni, kdo je morilec, temveč kaj se je zgodilo in predvsem, kako se je to lahko zgodilo. Natančneje, kako se je to lahko zgodilo tisti drugi ženski.
Druga ženska je dramaturginja Leja Šauta. Ko njen oče Dušan Šauta, nekdaj vojaški zdravnik, zdaj prebivalec doma starostnikov, izve, da jo išče policija, jo hoče najprej najti on. Ona medtem, ko se skriva pred policijo, svetom in pred sabo, pripravlja uprizoritev Beckettove drame O, krasni dnevi. Skozi ta fenomenalni stari zakonski par, v pesek pogrezajočo se Winnie, ki govori in govori, in Willia, ki je ne posluša in ne sliši, misli svoja starša. Misli pokojno mamo, ki jo je požirala demenca, in očeta, ki se je delal, da tega ne opazi. In misli tudi svojo zvezo z možatim tovornjakarjem Juntezom, misli tisto, kar bi morala opaziti, pa je ignorirala, in tisto, kar bi po njenem mnenju moral ignorirati njen ljubimec, a očitno ni. Oče pa medtem, ko jo vztrajno čaka, poskuša razumeti, kdo je njegova hčerka, v kakšnega človeka se je razvila.
Dvema generacijama se počasi priključi še tretja, Dušanov odnos s hčerko se dopolni z Dušanovim odnosom z njegovim očetom Marjanom, partizanskim prvoborcem in zapornikom na Golem otoku. Dušan je trpel zaradi očetovega revolucionarnega fundamentalizma, za katerega bi bil pripravljen umreti in ki ga je postavljal pred družino. Pred očetom in proti njemu se je umaknil v varen malomeščanski komfort, kakršnega je omogočala druga polovica 20. stoletja. In Leja je spet šla proč in proti, iz predmestnega dolgčasa je bežala v dramo in avanturo, v igro, ki je bila na koncu spet za nekoga resna igra za življenje in smrt.
Ne, generacije ne morejo najti stika. Ne morejo se razumeti. In tudi pari, ki živijo skupaj, se ne morejo razumeti. V prvih in zadnjih fazah, v cvetenju in razkrajanju, ko smo tesno skupaj in ko se zdi, da nas za drugega sploh več ni, je v temelju razmerja ne(so)razmerje. Nerazumevanje, napačno razumevanje, potlačenje, zamolk … In vendar, in vendar. Ob vsem, česar niso sposobni razumeti in narediti za drugega, je v vsaki partnerski in starševski relaciji, v vsaki generaciji nekdo naredil nekaj, kar lahko narediš samo iz ljubezni, kar lahko narediš samo, če greš absolutno preko sebe. Marjan, zakrknjen in grob človek, ki se ni bil pripravljen odreči svojemu prepričanju niti za ceno Golega otoka, je v nekem trenutku vendarle sposoben odstopiti od sebe, da bi sinu omogočil študij. Dušan, ki si je vse življenje namerno zatiskal oči pred domačimi težavami, na koncu pomaga hčerki v hudih težavah. In hčerka, ta je sposobna bližine takrat, ko vse kriči po distanci, ko se človek ne bi dotaknil drugega, ker se ga boji … In ker to ni melodrama, ne bo drugi za to žrtev morda nikoli izvedel in se zgodbe ne morejo srečno izteči, vseeno pa je v njih zasejano nekaj upanja in topline.
V Krasnih dnevih sta (vsaj) dve razširjeni prispodobi relacij in dogajanja. Ena je demenca. Ta problem sodobne družbe je v sodobni slovenski literaturi precej dobro obdelan. V Kroniki pozabljanja Sebastijana Preglja, v Figi Gorana Vojnovića (in gotovo še kje) je izrisan iz različnih perspektiv. V Krasnih dnevih je ob vsem drugem prepričljiv prav diapazon zaznavanja, kdaj je kdo opazil demenco in kako je na to reagiral. Tudi tukaj pa je izbris preteklosti, izbris realnosti tudi metafora za odnose.
Prispodoba odnosov med generacijami so stare hiše. Hiše propadajo, ko jih stare generacije zapuščajo in odhajajo v domove za ostarele. Mladi nočejo živeti v teh hišah, v teh življenjih, narejenih po meri staršev. S svojimi življenji poseljujejo nove prostore. Tudi če so stari, so stari drugače. Na koncu oče in hčerka prispeta na zapuščen vikend in ugotovita, da nimata ključa. Nekaj časa še poskušata vdreti v lasten dom, se splaziti skozi okno. Ampak ne gre, nima smisla. Preteklost bo ostala, kakršna je, zaprašena. Lahko pa malo pometeta listje in posedita pred hišo in se vsaj za nekaj trenutkov naslonita drugemu na ramo.
Krasni dnevi so ambiciozna kronika treh generacij in več kot polovice stoletja. Spominom starega očeta na Goli otok sledi frivolni fejsbuk blog vnukinje, gledališki teksti se mešajo z realnostjo … Oznaka "ambiciozno" se poda širini in globini tega romana, časovnemu in tematskemu razponu ter registrom, ne pa tudi načinu podajanja snovi. Fokusi in junaki Skubičeve proze so prišli v zrelejša leta in tudi radikalne pogovornosti ni več. Vseeno pa tudi v Krasnih dnevih ni velikozgodbarske retorike in aranžiranja, odlika tudi tega romana ostaja prav tako mirna, na videz nepretenciozna pripoved, ki vleče od prve do zadnje strani.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
