Šola za delikatne ljubimce je tretji roman Svetlane Slapšak v slovenščini, po Leonu in Leonini in Istomesečnikih. Leon in Leonina ali Zgodba o vztrajnosti (Aristej, 1997) je skoraj pravi ljubezensko-pustolovski roman, nemirna plovba po viharjih konca 18. stoletja, torej časa, ko se je zdelo, da bo ta žanr še srečno in dolgo živel. Roman Istomesečniki (Goga, 2018, originalni naslov Ravnoteža) je sicer tudi historično obogaten, med drugim spremljamo pisanje "ljubezenskega romana pod vplivom sester Brontë", romaneskni čas, kraj, osebe in dogajanje pa so iz našega časa. Nekaj žensk v Beogradu v devetdesetih letih 20. stoletja rešuje, kar se rešiti da. Moške skrivajo pred vojaškim naborom, skrbijo za begunce, bolne in druga za drugo. In v nemogočih razmerah, brez denarja in z minimumom sestavin, čarajo za štedilnikom, da se lahko ljudje za mizo družijo in pogovarjajo.
Tudi v šoli za delikatne ljubimce sta kraj in čas vzeta iz avtoričine biografije tako rekoč, osnovni žanr pa je ljubezensko-popotniški. Ona, Taša, podiplomska študentka klasične filozofije iz Beograda na študijskem bivanju, in on, Aleksej, ruski igralec na pragu zrelih let, na nekakšnem kulturnem izpopolnjevanju, se poleti 1974, torej neposredno ob padcu vojaške hunte, srečata v Atenah. Od konca julija do začetka septembra raziskujeta Grčijo, antično in sodobno, od svetišč do restavracij, od predstav grških klasikov do političnih shodov, hkrati pa teoretično in praktično raziskujeta svojo ljubezen. Njuno ljubezensko popotovanje je obilno podloženo z zgodovino, politiko, elitno in pop kulturo, s starogrško in rusko dramatiko, poezijo, njuna nenehna konverzacija s pravimi esejističnimi pasusi pa se dogaja v formi platonskega dialoga. Dialoga, v katerem je ona – ker grštvo študira in ker v deželi živi že devet mesecev, pa tudi zato, ker je ženska, on in ona pa sta feministka - na mestu Sokrata. Oziroma, ker je to dialog o ljubezni, je pravzaprav na mestu Diotime iz dialoga Fajdros, ki Sokrata navdihuje in prav ljubeče zabije, da se zdi bolj nebogljen kot njegovi učenci.
Kombinacija obilice informacij, znanj in modrosti ter dialoške učne forme bi lahko bila tvegana, seveda. Dociranje marsikoga nervira. Ampak za vsaj približne humaniste bi morala biti taka forma navdihujoča. V iskrivi kritiki Šole za delikatne ljubimce na spletnem portalu LUD Literatura je Martin Justin zapisal: "Tako nekako sem si kot gimnazijec predstavljal klepete študentov humanistike na kavi med predavanji in še vedno upam, da se kdo dejansko tako pogovarja."
Vprašanje, kako se pogovarjata Aleksej in Taša, je v romanu ključno na več nivojih. Ne govorita srbsko ali rusko, tudi ne grško ali, kar bi bila pol stoletja pozneje samoumevna izbira, angleško. Sporazumevata se v francoščini, torej jeziku ljubezensko-pustolovskih romanov in jeziku Barthesovih fragmentov ljubezenskega diskurza, ki bodo izšli tri leta po romanesknem času. Ljubezen je tuj jezik, v ljubezni smo si tujci, nam sugerira Šola za delikatne ljubimce, in mogoče bi si v romanu, kljub temu da ima vsega dovolj, želela še kakšno besedo več o tem "jezikovnem problemu".
Ampak to, da sta Taša in Aleksej postavljena v usodni politični moment, na presečišče novogrške preteklosti in upanja polne, a povsem negotove prihodnosti, pa da se sama prestavljata med relikvijami starogrštva, grškim filmom, rembetsko glasbo in sploh vsem, še ni vse. On in ona, predvsem pa ona, se zdi, ob tem še na en način predstavljata več od sebe. Ona je alegorija Jugoslavije in on Rusije, danes dveh razpadlih imperijev, takrat pa dveh sicer že zavoženih držav, ki pa sta vendarle imeli nek potencial. "Zato je bilo nujno konstruirati lik, ki premore odlike jugoslovanskih dosežkov v šolstvu in izobraževanju nasploh, v kulturi in svobodi misli, ter kot logično posledico tega kritično naravnanost. Po mojem globokem prepričanju ti dosežki niso bili usoda, temveč neuresničena prihodnost Jugoslavije. Ta lik je torej združeval številne lastnosti različnih resničnih osebnosti, čustveno središče pa je moral imeti v enkratnem zgodovinskem položaju – osvoboditvi izpod vojaške diktature v Grčiji, ki je spet označevala začetek kratkega emancipacijskega gibanja v vseh sredozemskih deželah in naposled sistematično uničenje njihovih novih obetov v naslednjih desetletjih," zapišete Svetlana Slapšak v uvodu. Na tem mestu je smiselno dodati, da Taša proti koncu romana, že kot starejša profesorica, svoje študentke svari pred jugonostalgijo.
Prisežem, če avtorica ne bi v uvodu Taše razglasila za alegorijo, bi se mi zdela skoraj čisto verjetna pozitivna junakinja. Res komaj verjetno izobražena, načitana, sposobna nepredstavljivih povezav, no, ena taka Svetlana Slapšak, a ne? Vsekakor precej bolj verjetna, kot so junakinje večine romanov novega feminističnega vala, ki za nazaj dajejo glas ženskam. (V nedavnem slovenskem romanopisju na primer Mazohistka Katje Perat ali Mojstrovine Ane Schnabl.) Zdi se, da se alegorična in/ali tezna literatura precej lepše ujema s historičnimi žanri in formami razmišljanja/pisave kot s psihološko-realističnim pisanjem, ki navsezadnje zahteva verjetnost likov in fabule. Poleg tega pa premorejo tako zastavljeni junaki in svetovi prefinjeno (samo)ironijo, ki je aktualnim poskusom izboljševanja sveta žal manjka.
V Leonu in Leonini beremo: "V pustolovskih romanih te vrste dobro po mnogih težavah premaga zlo, ljubezen sovraštvo, junaki na koncu dosežejo vse, kar si vsakdo želi zase in za svoje prijatelje: zveste tovariše, enakovredne sovražnike, večno ljubezen in življenje, polno bojev proti zlu in krivicam. Prebiranje takih del lahko tako kot poslušanje mitov potrjuje in krepi bralčeva stališča."
"Stališče" te knjige je, da lahko ženska ohrani "tako svojo željo po mišljenju kot svojo novo strast" in da je "ljubezen prilagajanje, med katerim postaneta tako eden kot drugi boljša in pametnejša".
Moj favorit sicer ostajajo Istomesečniki. Verjetno tudi zato, ker se je moja vzgoja duha in srca nikoli ni dogajala ob starih pustolovskih romanih, ampak ob sestrah Brontë in psihološko-realističnem romanu. Ampak tako kot nam v sodobnem slovenskem leposlovju manjka močnih, (rado)živih (kolektivnih) ženskih zgodb, kakršna je tista v Istomesečnikih, nam manjka tudi živahnega in samozavestnega preigravanja žanrov in form ter sproščenega polnjenja romanov z različnimi diskurzi, kar se dogaja v Šoli za delikatne ljubimce. (Vse vrste in nivoje diskurzov v Istomesečnikih in Šoli za delikatne ljubimce je iz srbščine izvrstno prevedla Seta Knop.)
Živahno in sproščeno preigravanje žanrov, diskurzov in idej
Na koncu pa: Šola za delikatne ljubimce je tudi potopis. Taša in Aleksej s spačkom prevozita celinsko Grčijo po dolgem in počez. Po ovinkastih cestah prideta do vseh preraščenih amfiteatrov, osvežujočih jezer, prenočišč in preročišč. Roman sem brala v časih, ko se nismo smeli voziti niti po Sloveniji, ampak ravno zato me je še bolj imelo, da bi se usedla v avto in s tem unikatnim bedekerjem prekrižarila Grčijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
