Ime mu je bilo Gaspard-Felix Tournachon. Za nadimek Nadar, po katerem ga poznamo danes, se je svojčas pulil tudi z bratom Adrienom. Družinske zdrahe so prestopile prag sodišča, naposled pa se razpletle v prid Gasparda, ki je leta 1855 (po dveh letih tožarjenja) tudi zares postal eden in edini Nadar. Ime je prelil v napis iz velikih steklenih cevi, ki je kasneje krasil vhod v njegov sloviti atelje (ta je bil nekdanji atelje Gustava Le Graya, uradnega fotografa Napoleona III.). V letih, ki so sledila, je Nadar ustvaril neprekosljiv fotografski opus. Četudi je živel v sredini 19. stoletja, bi bilo njegove uspehe več kot krivično zvesti na dejstvo, da je takrat velikih imen (in zaželenih portretirancev) v Parizu kar mrgolelo. Ne gre torej za srečo in za relativno dostopnost ljudi, ki so kaj veljali, temveč za fotografovo zmožnost, da je v svojem delu združeval umetniški talent, osebno priljudnost in zavidljivo marketinško žilico. Nadar je bil visok in razposajen mož z raznobarvnim krogom prijateljev. Bil je portretist velikih. In nezanikljivo je, da je bil velik tudi sam.
Fotografije, ki so trenutno na ogled v Narodni galeriji, so sodobne kontaktne kopije originalov. Bazirajo na originalnih ploščah, ustvarjene pa so po postopku, ki ga je uporabljal sam fotograf; gre za tehniko razvijanja z mokrim kolodijem, ki je bila priljubljena do konca 19. stoletja in je proces izdelovanja fotografij pospešila za kar dvajsetkrat. Zaradi težke in nerodne opreme je bil nabor možnih kompozicij takrat seveda manjši, Nadarjevi portretiranci se predstavljajo kot sedeče ali stoječe figure, včasih z očitneje izkazanim profilom in z najrazličnejšimi postavitvami rok, ki pripovedujejo svojo zgodbo. Ravno slednje lahko namiguje tudi na to, kakšni so bili portretiranci kot individuumi. Spretnost, da človeka sprosti, obenem pa lucidnost, ki je Nadarju omogočala vzpostavljati pristne odnose, sta se v njegovem delu izkazali za osnovi dobrega portreta. Obenem je bil tudi on samo človek: ker so mu določeni portretiranci pozirali le enkrat, jih ni utegnil dodobra spoznati, hkrati pa je do njih gojil najrazličnejša čustva. Ne glede na to se v portretih kažeta fotografova odprtost do drugačnih mišljenj in sprejemanje tistih, ki so mu bili nazorsko skrajno tuji. Hitro medsebojno razumevanje s portretirancem fotografa z njim poveže in omogoča, da razume in spoštuje njegove navade in stališča, ki vedno izražajo njegov karakter, je bil prepričan Nadar. In če je to zmožnost razumevanja mogoče do neke mere celo razvijati, je dobremu portretistu - umetniku - prirojen občutek za umetniški učinek svetlobe v različnem delu dneva in v različnih letnih časih, je trdil.
Med razstavljenimi portreti je eden bolj prepoznavnih gotovo portret Edouarda Maneta. Na fotografa je slikar odločilno vplival tudi v privatnem smislu, spremenil je namreč njegovo prej podcenjevalno razmerje do impresionizma in celo kupoval njegove slike. Nadar impresionista predstavlja stoje, roko ima odločno (a hkrati nežno) vtaknjeno v enega od sprednjih žepov, z globokim, bistrim pogledom - ki izraža umirjenost in sproščenost v odnosu do fotografiranja - pa je zazrt naravnost v objektiv. Z veliko portretiranimi umetniki in inovatorji fotograf ni prijateljeval, a je iz njih vseeno uspel izvabiti predirljivost in vsaj določeno mero odprtosti. Eden takih je recimo realistični slikar Gustave Courbet. Na razstavi lahko vidimo posnetek iz leta 1861; Courbet je v sedečem položaju, fotografiran rahlo iz profila, pogled je usmerjen vstran. Čeprav sta bila tako fotograf kot portretiranec del pariške komune, se v osebnem smislu nista ujela. Brez kratkega opisa, ki na razstavi pritiče vsakemu posameznemu portretu in jih tako docela približa obiskovalcem, tega iz same fotografije najbrž ne bi zaznali.
"V svojih strasteh je prepoznal tudi poslovne priložnosti. Čeprav je goreče verjel v umetniško vrednost fotografije, je razumel, da lahko fotografija in reklama delujeta vzajemno"vrednost fotografije, je razumel, da lahko fotografija in reklama delujeta vzajemno"
Za koga od nas bo morda pomirjajoče dejstvo, da tudi delo velikega mojstra, kakršen je bil Nadar, ni minilo brez negodovanja. Portret, ki ga je ustvaril, denimo ni bil všeč slovitemu Eugenu Delacroixu, ki je trdil, da je na njem videti vzvišen in zagrenjen, zahteval je celo uničenje negativov, kar se ni zgodilo. Nadar ga je portretiral ravno na vrhuncu kariere, ko je že dobival velika naročila muzeja Louvre. Resen izraz in vzravnana drža na portretu zares ustvarjata občutek distance in hladnosti, vendar pa je ob pogledu neizogiben tudi občutek spoštovanja do portretiranega maestra. Na razstavi so razstavljeni še portreti Nervala, Zolaja iz leta 1876 (pri slednjem fotograf priznava, da mu ugaša umetniška moč; gre za enega od bližnjih portretov, vidna sta zgolj glava in oprsje), Baudelaira, Sarah Bernhardt, Hugoja in številnih drugih. Vsekakor pa je vredno izpostaviti tudi portret pionirja znanstvene fantastike Julesa Verna, ki je (po naši presoji) eden najbolj toplih in intimnih delčkov celotnega opusa. Verne in Nadar sta bila velika prijatelja, povezovala ju je tudi strast do balonov, in to je na portretu nedvomno vidno. Nežna čustva v očeh portretiranca podkrepijo povedne podrobnosti, kot so gubice v kotičkih oči, portretu pa dodajajo človeškost in brišejo mejo med danes in nekoč, med fotografijo in živim človekom.
Nadar ni bil tiste vrste človek, ki je zaprisežen zgolj in samo svojemu delu ter od njega ne odvrne pogleda. Veliko strast je gojil do svoje družine in do, kot že zapisano, balonov. Morda mu je tudi ta mnogostranskost po svoje omogočila plodne rezultate. Vredno pa je reči, da je v svojih strasteh prepoznal tudi poslovne priložnosti. Čeprav je goreče verjel v umetniško vrednost fotografije, je razumel, da lahko fotografija in reklama delujeta vzajemno. Ko je denimo leta 1864 posnel avtoportret v vlogi balonarja, je s tem pomagal tržiti svoji književni publikaciji, ki sta izšli v tistem času. Je pa balon izkoristil tudi za druge fotografske premike - bil je denimo prvi, ki je z njegovo pomočjo leta 1858 Pariz fotografiral iz zraka. Morda bi lahko rekli, da je bil Nadar od Pariza večji, saj je svoje portretirance zajemal zunaj njegovih meja in ponovno definiral robove domovine, obenem pa od njega višji, saj je s ptičje perspektive prvi ujel njegove trge in promenade.
Razstavo je pripravila Laure Veron iz muzeja Jeu de Paume v Parizu, posnetke je zagotovila Mediateka francoskega ministrstva za kulturo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
