(REGISTER) Danes mineva sto let od rojstva pesnika in prevajalca Jožeta Šmita

"Nič glasnih zanosov; raje otožen besedni akvarel kot heroična olja, nič pesniških jurišev in priseganj, raje zaupen pesniški šepet," je o njej zapisal dr. Matjaž Kmecl.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Jože Šmit 

Danilo Cvetnič

Leta 1971 je v tedniku 7 dni Drago Jančar naredil intervju z njim. Nastal je na Kurirčkovem festivalu, srečanju mladinskih pisateljev, ki je bilo tradicionalno v Mariboru. Takole je Jančar začel kramljanje, ki je bilo opremljeno s štirimi dinamičnimi pesnikovimi fotografijami Danila Cvetniča: "Če bi hoteli otrokom pokazati, kakšen je mladinski pisatelj, bi jim pripeljal Jožeta Šmita, dobrodušnega možaka s pipico, ki je zmeraj prijazen, nasmejan in dobre volje in pripravljen na pogovor. Klasični filolog po izobrazbi, po svoji temeljni preokupaciji pa povsem enakovredno pesnik za odrasle in mladino."

Na današnji dan pred stotimi leti rojeni Jože Šmit (1922-2004) velja za sopotnika glavnega toka slovenske povojne poezije. Ni se šel dramatičnih prelomov ne v družbi ne v literaturi, ostajal je v svojem tihem monologu o minevanju, zemlji ljubezni, a tudi o velikem zlu, ki ga prinese vojna.

Bil je tradicionalist, a nikakor ne v slabšalnem pomenu. Je pesnik zastrte bolečine, ni načenjal v liriki velikih tem časa in prostora, čeprav jih je z vso krutostjo živel, niti se ni pridružil aktualnim pesniškim, filozofskim tokovom svoje generacije. Znal je biti tudi ironičen, a kot dolgoletni urednik Cicibana predvsem prijazen mož blage narave. Toliko smeha je bilo – vsaj na prvi pogled - vedno v njem, pa njegovo življenje ni bilo lahko. Rodil se je 1. februarja 1922 v Tlakah pri Rogatcu, v družini z devetimi otroki. Preživljal je težko zgodnjo mladost na podeželju. Ko se je v Sloveniji pričela druga svetovna vojna, je maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Da bi se izognil mobilizaciji v nemško vojsko, je šel na Dunaj, kjer je leta 1942 in 1943 študiral gozdarstvo. Kljub temu da je zbolel za malarijo, so ga Nemci bolnega mobilizirali v nemško vojsko in ga poslali v Normandijo, kjer se je tretji dan po invaziji priključil zaveznikom in z njimi odšel v Anglijo in na Škotsko, od koder se je nato s prekomorci preko Italije podal na osvobajanje Dalmacije. Bil je v kulturniški skupini, ki jo je vodil Rado Bordon. Z njim so bili v kulturniški skupini tudi Oton Polak, Ivan Čargo, dr. Ljubo Sirc in Jože Ciuha, s katerimi sta bila pristna prijatelja in umetniška sopotnika. Ciuha je živel z ženo Radmilo iz družine Karađorđevićev v Parizu, kjer je imel tudi atelje in ga je prijatelj večkrat obiskal.

Muzej na prostem v Rogatcu Pulkovo pogosto vabi na rokodelske delavnice.
Franc Kramer

Po koncu vojne in demobilizaciji je v Ljubljani študiral primerjalno književnost in slavistiko. Zaposlil se je kot novinar pri Kmečkem glasu, kasneje pa je bil pri Mladinski knjigi lektor, nato urednik mladinske periodike. Posebno pomembno in zanj srečno obdobje je bilo, ko je bil urednik Cicibana med letoma 1974 in 1979. To je bil čas njegovega najintenzivnejšega pesnjenja in prevajanja. Prevajal je iz cele vrste jezikov – iz latinščine, celo romunščine, srbohrvaščine, nemščine. Svojo prvo pesniško zbirko Srce v besedi je izdal 1950., čez tri leta ji je sledila zbirka Dvojni cvet, ki je bila še bolj izrazito osebnoizpovedna. Sledilo je devetletno obdobje molka, Trepetlika je izšla šele leta 1962. Po mnenju literarne kritike je to Šmitova najbolj dognana zbirka. Sledilo je še pet zbirk – od Lirike časa in Lirične postile do Kako bomo umirali in Zlo stoletje, 1971. Šmitova zrela lirike je lirika sprave in dopuščanja, izpoved klasične mere in umirjenosti, znal pa je biti tudi piker in zbadljiv, kar kaže zbirka Hoja za Katulom iz 1972. Satira dotlej ni bila pogosta v Šmitovem opusu, a se je odločil, da mora njegova pesem tudi "gristi, pikati, žgečkati in praskati", je zapisal zbirki na pot.

Posebno mesto zavzema Šmitov opus za otroke in mladino; pripovedi Marjetka, Kaj nam je popisal Jakec, pesmi Kdo živi v tej hišici pa Ježek se ženi ... Včasih je skupaj s Francetom Bevkom, Branko Jurca, Kristino Brenkovo, Tonetom Seliškarjem, Elo Peroci, Nežo Maurer, pa tudi mlajšimi tedaj – Nikom Grafenauerjem, Ivom Zormanom, Smiljanom Rozmanom, Leopoldom Suhodolčanom obiskal po trideset šol na leto. Bil je zavzet mentor mladim literatom začetnikom.

Ko so ga spraševali po najbolj ustvarjalno plodnem obdobju življenja, je rad omenjal dijaška leta v Ljubljani, bil je sošolec Franceta Balantiča in Franceta Kosmača. Skupaj so objavljali prve pesmi v dijaškem glasilu Mentor leta 1938. V gimnazijskem kulturnem društvu Žar je bil skupaj z Janezom Stanovnikom, kasnejšim predsednikom države, in Jankom Smoletom.

Literarni zgodovinar, akademik Matjaž Kmecl je o Šmitovi poeziji v spremnem eseju k njegovemu izbranemu delu ob 70-letnici z naslovom Eden izmed vas zapisal: "Nič glasnih zanosov; raje otožen besedni akvarel kot heroična olja, nič pesniških jurišev in priseganj, raje zaupen pesniški šepet; nič hrupnega junaštva, raje plašna, komajda opazna sentenca o lepoti brezimne človeške dobrote. Očitno se mu živ dan ni zdelo prav hudo potrebno zastavljati vprašanj, ali naj res tudi z verzi juriša in krampa za lepšo prihodnost. Poezija mu je bila najprej dobrotna tišina, zadržanost, že po svoji naravi zmeraj na pravi strani. Heroji spreminjajo skupnost navzven, pesniki človeka navznoter." Deset let kasneje, ob Šmitovi 80-letnici, so izšla izbrana dela v uredništvu Toneta Pavčka.

V svoji knjigi Hiša Cankarjeve zaveze je Pavček zapisal o Šmitu, da je bil "mil človek in nežen pesnik. A njegova nežnost v pesmih beži od sentimentalnosti, beži v času velikih dejanj, množic in gromovništva v stišanost, hoče peti o intimnem, osebnem, nežnem." Pavček piše o tihi žalosti, za katero je kot da nenehno iskal pravo besedo. Še nekaj ju je družilo s Pavčkom. Šmit je ustanovil druščino prijateljev dobrega vina in bil prvi, dolgoletni predsednik tega društva. Od zagledanosti v antično poezijo, anakreontiko je prešel k poznavalskemu vinoljubju.

Zlo stoletja ga je zadelo, kot pričajo Šmitove zbirke obdobja po Trepetliki, po 1962., s silo, ki ni bila po meri Šmitovi dotedanji pesmi ne njegovi mili naturi. Svetloba jutra se umakne temi, razočaranju, porazu, razpadu iluzij, harmonični, zveneči trdni verz klasične strukture se umakne; pesnik se zateče v manj zavezujočo novo govorljivost svobodnega verza. Pesnik, oropan sanj in utvar, poražen, a zadržan, opazuje zlo stoletja in svojo nemoč s strani, z nekakšnega roba. Je samo eden izmed nas, kot je naslov jubilejne zbirke pri Cankarjevi založbi leta 1982.

V počastitev 100. obletnice rojstva Jožeta Šmita sta Občina Rogatec in Zavod za kulturo, turizem in razvoj Rogatec razpisala javni literarni in likovni natečaj ter medgeneracijski izziv zbiranja predmetov na temo otroštva nekoč. V Muzeju na prostem Rogatec je tudi "Šmitova hiša". Gre za rojstno hišo Jožeta Šmita, ki je bila podarjena muzeju in vanj preseljena s prvotne lokacije.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta