(REGISTER) Izumila je mestno pravljico

V tem letu stoletnic praznujemo danes tudi stoto obletnico rojstva avtorice prve urbane pravljice pri nas. Do Ele Peroci mestnih otrok in njihovih prigod ni bilo v otroški literaturi, vse je bilo vedno vezano na bolj ali manj idilično kmečko okolje. Njene Muca Copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Hišica iz kock in druge sodobne avtorske pravljice se dogajajo v mestu med mestnimi otroki.

O vsakdanjih rečeh v vsakdanjem okolju je pisala v svojem izjemno bogatem opusu in vdihnila pomen vsemu tistemu, kar gre običajno mimo nas. Ela Peroci je z nevsakdanjo liričnostjo osvetlila najneznatnejše, na videz nepomembne stvari otroštva in navdihnila mnoge generacije otrok doma in po svetu. Prva je bila Moj dežnik je lahko balon (1955), s svojo deželo Klobučarijo in deklico Jelko, ki z njim odleti v svoj domišljijski svet, je postal nesmrten. Muca Copatarica še danes privablja s svojo nevsiljivo "poučnostjo", avtorica z igrivostjo osvaja še dolgo po tistem prvem izidu knjige 1957. z izjemnimi ilustracijami Ančke Gošnik Godec. Do danes so jo še in še ponatiskovali in prodali kar 140 tisoč izvodov. Muca Copatarica je postala sinonim za pisateljico, ki pa je po njej napisala še celo vrsto sijajnih del, kot so Hišica iz kock, Stara hiša št. 3, Breskve, Fantek in punčka, Klobuček, petelin in roža, Modri zajec ...

Pravljice Ele Peroci so prevedene v osemnajst jezikov, tudi v finščino, esperanto in kitajščino. Petnajst jih je bilo filmsko upodobljenih. Njene knjige so zaznamovale otroštva mnogih tudi s kongenialnimi ilustracijami - Ančke Gošnik Godec, Marlenke Stupica, Lidije Osterc, pa tudi Maksima Sedeja, Iveta Šubica, Milana Bizovičarja, Marjance Jemec Božič, Rože Piščanec, Marije Vogelnik, Jelke Reichman, Melite Vovk Štih, Danijela Demšarja, Mojce Cerjak, Anke Luger Peroci ... Mnoge so objavljene v zbirki najlepših pravljic Ele Peroci Za lahko noč, ki je prvič izšla leta 1964, v uredništvu Kristine Brenkove, v dopolnjeni izdaji pa ob 90. obletnici pisateljičinega rojstva. Pisala je tudi pesmi (zbirki Rišem dan in Ko živim) ter prozo (Po šoli me počakaj) in besedila za televizijo.

Leta 1955 je prejela Levstikovo nagrado za zgodbo Moj dežnik je lahko balon, leto pozneje pa za pravljice Tisočkrat lepa, večkrat je bila nominirana za Andersenovo nagrado, dvakrat je dobila diplomo Mednarodne zveze za mladinsko književnost. Leta 1971 je dobila nagrado Prešernovega sklada za knjigo Na oni strani srebrne črte.

"Moje otroštvo je minilo brez pravljic, doma nismo brali," je povedala Ela Peroci. Prva knjiga, v kateri je odkrivala lepoto besed in zgodb, je bila šolska čitanka. Šele materinstvo in njeni dve hčeri so bili pr(a)vi vzgib za ustvarjanje za otroke.

Rodila se je 11. februarja 1921 v Svetem Križu pri Rogaški Slatini. O njenem otroštvu ni veliko znanega, gimnazijo in meščansko šolo je obiskovala v Celju in Kočevju. Konec vojne je dočakala kot interniranka v taborišču Žlebič. Po vojni se je zaposlila kot učiteljica najprej v Kočevju, nato je poučevala še v Svetem Križu. Ko je poučevala v Kamniku, v domu za invalidno mladino, jo je srečanje s tamkajšnjimi otroki tako pretreslo, da si je doživetja začela zapisovati. Nekaj teh zapiskov ji je v podlistku En dan v domu invalidne mladine objavil Slovenski poročevalec. Zbudili so toliko pozornosti, da so jo leto dni pozneje povabili v uredništvo Pionirja in Cicibana. Študij pedagogike na filozofski fakulteti v Ljubljani ob delu je prav tako vplival na njeno pisanje za otroke. Hišica iz kock, priljubljeno kanonsko čtivo slovenskih vrtičkarjev, z lustracijami Lidije Osterc, je nastalo po zaslugi profesorja Stanka Gogale, ki je na predavanju na primeru pravljice o hišici in kužku demonstriral, kako se da otroke pritegniti k poslušanju.

Ela Peroci je bila krepko pred časom: samonanašalnost, vpletanje prvoosebnega pripovedovalca v pripoved in celo vrsto sodobnih literarnih postopkov je intuitivno uporabljala ta avtorica, ki so jo mnogi imenovali "slovenski Andersen". Več pomembnih novosti je vpeljala v otroško pripovedništvo, med drugim je izhajala iz otroške igre kot temeljne dejavnosti in razvila celo vrsto pripovednih vzorcev. Za večino njenih del je značilna domišljijska raven dogajanja, ki jo ustvarja otrok. "Avtorica je s slogom, izčiščenim do klasične preprostosti, prehitela literarno stroko pri definiranju minimalizma," je zapisala strokovnjakinja za mladinsko literaturo dr. Marjana Kobe.

Pesnik Tone Pavček ji je bo smrti 2001. zapisal: "Brez tebe bi bila zgodba naše mladinske književnosti skromnejša in manj srečna. Prva si spregovorila v govorici, ki je še nismo slišali, v novih pravljicah, kakršnih še nismo brali. In šli smo za tabo, v tvojo pravljično deželo. To je tvoje vezilo, darilo vsem nam za lepe ure in za hude dni. Hvala ti, Ela, za ta dar. Kdor ga je in ga bo sprejel v otroštvu, bo odrasel vedel, da je na svetu mogoča radost, da je na zemlji prostor za pravljice, da je v človeku neugasljiva žeja po čudežnem. Čudežni svet otroštva si ti izpisala z otroško dušo, z vso ljubeznivo lepoto in vero do zadnje črke in do zadnje bolečine."

V rodni Rogaški Slatini so ji letos posvetili osmofebruarsko proslavo, na pustno soboto, 26. februarja, pa bodo pustno povorko osnovnošolcev obogatili z liki iz pravljic Ele Peroci. Pri Pošti Slovenije so z izidom priložnostne znamke tudi s podobo Muce Copatarice počastili visoki jubilej pisateljice.