Reševati je treba vse utapljajoče

V Galeriji Murska Sobota je bila od 6. februarja na ogled razstava slik in videa Natalije Šeruga Golob. Predstavlja se skupaj z deli Aleksandra Vukana. Odprta naj bi bila do konca marca. Pa jo je žal videlo (pre)malo obiskovalcev. Razstava z naslovom Vestibul tematizira minevanje in minljivost - od individualnega do občega. Avtorica s svojimi tihimi elegijami sugestivno razpira prostore, ki so nam v teh časih posebej blizu.
Ustvarjanje v težkih časih samoizolacije za samozaposleno, kar ste, najbrž ni neznana in nova lega.
"Razmere so nove, neobičajne, toda moj mož, tudi slikar, Milan Golob, me je takoj opremil z verzom Césarja Valleja 'Najtežji trenutek mojega življenja še ni prišel'. In res še ni prišel. Seveda me je situacija sprva kratkotrajno razorožila in onesposobila, pojavil se je prvinski egoistični strah za lastno življenje in življenje bližnjih, nato je prišel strah pred finančnim pomanjkanjem. Nemudoma sem se zatekla v domačo knjižnico in na travnik pred hišo. S telesno disciplino sem uspela umiriti um in organizirati dan. Sedaj se uspešno privajam na nov vsakdan.
Že veliko let živim od denarja, zasluženega z vodenjem slikarskih delavnic. Odpovedala sem jih že prvi teden v marcu, takoj ob prvih opozorilih o koronavirusu pri nas. V trenutku sem ostala brez prihodkov. Moja razstava Vestibul v Galeriji Murska Sobota je trenutno zaradi epidemije zaprta, torej ne more navdušiti nikogar.
V tej situaciji sem se prvič zavedala druge plati svobode. Nikoli v dvajsetih letih nisem bila na bolniški ali porodniški, da bi lahko doumela, da mi pripadajo že davno pridobljene delavske pravice v tem delu sveta. Samozaposleni v kulturi smo večinoma prepuščeni sami sebi, kar pa meni zelo ustreza. Jasno je, da nikogar - niti države in tudi ljudi ne - ne zanima, od česa živi samozaposleni v kulturi. Umetnost in kultura sta bili v našem času in prostoru le nepotreben strošek države in nekaj, kar lahko počne vsak. Načeloma veljamo ustvarjalci, kulturni delavci za čudake, ki večinoma delamo, ne da bi kalkulirali oziroma najprej pomislili, kaj imamo od tega. Neskončno sem bila vesela in ponosna nase, ko sem se po dveh mesecih ustvarjanja videa Vestibul zavedala, da ustvarjenega videa v tem okolju še unovčiti ne morem. Pri sliki je vsaj hipotetična možnost, da jo nekdo kupi. Ampak ta notranja vrednost, ta notranja vera in zaupanje vase so vse, kar šteje.
Država nam nekaterim samozaposlenim v kulturi plačuje mesečne prispevke in za to sem hvaležna. Načeloma pa smo prepuščeni sami sebi in ostane nam le to zaupanje v sebe in lastno delo.
Ta čas karantene je za moje delo v ateljeju neskončno potreben. Ker ni možnosti poučevanja v slikarskih delavnicah, imam naenkrat obilo časa za biti prepotrebno len, brskati po ateljeju in postoriti birokratska dela, za katera si običajno ne vzamem časa. Ves moj fokus se počasi oži na neznan in nov svet v ateljeju, na delo, ki me čaka in kliče. Zame je neskončno osvobajajoče spoznanje, da potrebujem zelo malo materialnega kruha in ogromno tega, kar hrani duha, knjige, misli, podobe, glasbo, gib, igranje, to darilo z neba.
Ne maram jamranja in vzor mi je Korbinian Aigner (1885-1966), nemški duhovnik, ki je od leta 1941 do 1945 preživel v koncentracijskem taborišču Dachau. V res skrajnih življenjskih razmerah je križal različne sorte jabolk in hrušk, s križanjem je ustvarjal nove sorte sadnih dreves in sadeže tudi naslikal; vse to na skrivaj v Dachauu. Na razstavi Ducumenta 13 leta 2012 v Kasslu so bile razstavljene njegove male slike jabolk. Njegovo ustvarjalno delo, nekaj, kar ga je nezadržno gnalo, njegova obsesija z jabolki so bili močnejši kot nečloveške razmere okolja v koncentracijskem taborišču. Zelo majhne slike jabolk so brez kakršnegakoli patosa, brez tragike, brez sledu smrti. V prostoru, kjer so bile razstavljene njegove slike, akvareli jabolk in hrušk, so bili prisotni čisto veselje, igra in velika strast. Zelo drugačen je od slovenskega slikarja Zorana Mušiča, ki je prav tako preživel Dachau, vendar njegove slike neizpodbitno nosijo sledi smrti, nagovarjajo z minljivostjo in ničevostjo človeškega življenja. To sta le dva primera ustvarjanja v skrajnih razmerah, oboje je možno. Meni je bližje duh Korbiniana Aignerja.
Skrajno neokusno bi bilo zato danes jamrati ali se izgovarjati na nezmožnost ustvarjalnega dela."