(ROCK ZA PRIJATELJA) Ko Maribor še iz onostranstva sam sebi pričara neponovljivo

V napovedi za ta dogodek, neponovljiv, topel, krasen, pieteten, je padla velikopotezna izjava. Da bi ta dva, lani prezgodaj preminula bobnar Mario Modrinjak ter pevec in kitarist Marko Logar, lahko napolnila Ljudski vrt. Tega, žal, resda ne bomo vedeli nikoli. Bo pa za vselej v njuno čast in ob njunih imenih zapisano: razprodala sta Narodni dom. In to kako razprodala!

Iz onostranstva v koliko, tednu, mogoče dveh? "Tu pa težko, da koga ne poznaš!" je nekdo ponosno prijavil v gneči. Kdor je (bil) del (te) mariborske rock scene, je bil tam. Kar petsto ljudi je prisluhnilo enajstim postavam, v katerih sta delovala Modrinjak in Logar. Na dogodku, ki vsekakor ni bil zgolj dogodek in zagotovo ne komemoracija. O, ne. "To je poklon življenju in ne smrti," je uvodoma dejal povezovalec, (so)organizator in pevec Marko Radmilovič. To je bil epski poklon z dušo, ko je petsto ljudi debele tri ure prisluhnilo delu glasbene dediščine Maribora. Ja, res je bil, v skladu z nazivom večera, rock za prijatelja.

Od bluesa, countryja do Zorana Predina

Še oba organizatorja, Radmiloviča in orgličarja Mira Zavca, je šokiralo. "Niti slučajno nismo pričakovali takšnega odziva. Želeli smo počastiti spomin na naša lani preminula prijatelja v krogu 'par prijateljev'. Nato smo povabili vse tiste bande, v katerih sta fanta nastopala in soustvarjala. Izkazalo se je, da sta skupaj soustvarjala v enajstih, dvanajstih skupinah! In vplivala na še toliko več skupin. In ko smo rekli, dajmo povabiti nekaj publike, ste se v rekordnem času vsi odzvali in koncert smo razprodali!"

Radmilovičev uvodni nagovor je dal življenja poln zalet. "Za vas imamo pripravljeno glasbeno poslastico: potovanje od globokih sedemdesetih do poznih devetdesetih. Od bluesa, soula, countryja, funka in Zorana Predina." Strah, da se bo koncert krepko zavlekel, je bil odveč. Ne, tri ure na nogah ni malo, ampak prav raznolikost ter toliko različnih generacij glasbenikov je večeru dvigovalo spontanost. Minevalo je "kot šus". Vsebalo tisto mariborsko draž. Eno samo veselje – vsej žalosti navkljub. Dogodek res ni bil komemoracija, nenazadnje ni bilo denimo Logarjevega in Modrinjakovega portreta. Ne. Njuna kreativnost, njuno življenje je žarelo iz glasbe, ki sta so jo soustvarjala v lastnem mestu.

"Taki vozeki, da..."

Kljub dobrovoljnem vzdušju je bilo vse odigrano z izjemno pieteto. Prva skupina Kalvarija, v kateri je Logar začel svojo glasbeno pot kot soustanovitelj, je z akustičnim pridihom prinesla večglasni melos tudi z dvema mlajšima pevkama. Besedilo "sanjam o svetu / ki je boljši, kakor ta / ko bom lahko samo šla / na konec sveta" je na takem večeru dobilo toliko polnopomenskih odtenkov.

"Mi organizatorji smo taki vozeki, da smo mislili, da imajo tri komade. Pa so odpeli samo dva!" se je Radmilovič s humorjem na svoj račun nekaj kakor opravičeval, ko je Kalvarija zaključila svoj nastop. Izvajalci so se vestno držali začrtane minutaže. Nihče ni presegel svojega časa, menjave so potekale hitro in tako je dogodek pridobival na tempu. Koncert se je sicer začel bolj akustično, ko se je Bambola poklonila Modrinjaku z dediščino slovenskih popevk (Orion, Ti si rekel sonce, Vsi ljudje hitijo). "Prvi koncert Bambole je bil prav v Narodnem domu in kot kaže bo tudi zadnji," so se prijatelji poklonili člani skupine, v kateri je tudi Robert Novak iz Mi2.

Akustika? Ker je "štrom" drag!

V povsem svojevrstnem kantavtorskem in zamišljenem, pa vseeno predano živahnem slogu se je poklonil Marko Grobler z ostanki skupine Ezl Ek. Grobler je dolgo sodeloval z Modrinjakom. "Veš, kaka grupa je to bla! Take Maribor ni imel in ne bo!" mi je pred koncertom razlagal Igor Fekonja – Feki. Imel je prav, take res ne bo več. Kot običajno je Grobler predstavil pesem, kako je spoznal svojo ženo.

Po treh akustičnih izvedbah je Radmilovič povedal, zakaj so se odločili za takšen razpored z akustičnim začetkom. "Samo zato, ker je 'štrom' tol'ko drag!" se je pošalil in napovedal razširjeno, na dogodku pa najštevilčnejšo zasedbo Skakafci, mariborske novovalovske adute, ki v taki postavi nastopajo pod imenom Skakafci OPEN. "Band je skupaj že več let, ko so nas poslali na koncert na izvir reke Drave. O čemer govori naša prva skladba: Hvala lepa!" je razkril pevec skupine Marko Vezovišek. Skakafci so večer več kot le poživili, stene so se stresle, parket je zaškripal. Deset članov s fenomenalno pihalno sekcijo je petnajstminutni nastop sklenilo s skladbo, ki jo je Mario Modrinjak igral na svojem edinem koncertu s Skakafci. "Posnel je pa z nami štiri albume!" so se prismuknjeno smejali Skakafci in razkrili, da jim je prav Modrinjak na tistem edinem koncertu povedal, kaj njihova priredba Les Champs-Elysse dejansko pomeni. "Da je 'ipak' treba preživeti!" se je poklonil Vezovišek.

V živo na mrtvo

Soorganizator Miro Zavec je bil tisti, ki je napovedal zasedbo The Kronik's, v kateri je Modrinjak bobnal. "Bilo bi nehigiensko, če bi Marko (Radmilovič) napovedal lastni band! Mario je igral tudi z mano, ampak imel je svoj najljubši band, ki sploh ni band, ampak stanje duha! Pa saj... Ga bodo kar sami preneseli vam! Tu so. The Kronik's!" Le tukaj se je malenkost zapletlo, ker je kitaristu Marku Zorcu nagajal ojačevalec. "Zorec, kitara bo?" ga je v smehu prignajal Radmilovič, "saj smo rekli, vsak band največ 15 minut!" Toda ko je zasedba, s katero je Modrinjak igral predlansko poletje na Festivalu Lent, krenila, je bilo vredno. Posrečeni blues rock brez popuščanja. Pa še štiri člane pihalne sekcije! Rohnelo je, smejalo se je. "Naslednja kompozicija je iz našega novega albuma, posnetega v živo, ki se imenuje V živo na mrtvo!" Pa je padlo iz občinstva: "Aha, štirinajstega albuma, ne? Pa še niti enega niso posneli!"

To je bil tako razigran, navihan, sproščen dogodek, kjer so nastopili tudi B-KOMPLEKS, ena tistih postav, ko je Modrinjak rekel "čuj, jaz bi s tabo špilal", da so denimo Davida Vezjaka poklicali kar iz odra. "Dejviii Vezjaaaak! Dejviii Vezjaaaak! Pridi v backstage, Mamuti!" Brez presledka, se razume, da je pomagal predstaviti ultimativni disko kabaret, v katerem so mariborski rekord podrli v postavi Fekonja, Modrinjak, Vezjak. Kakšen rekord? "Imeli so samo dva komada in za oba posneli videospota!" Enega smo si ogledali na zaslonu, lahko bi bilo tudi bolj na glas, ampak saj je bilo že (znova) videno... Uf!

Ni žura brez kavbojske muzike!

"Jebeš žur, na katerem ni kavbojske muzike!" je bila napoved za Bluegrass Hoppers, mariborsko dozo pravega countryja, kjer je pečat pustil Marko Logar. Čeprav je, kot so rekli člani zasedbe, Dan sv. Patrika že mimo (17. marca), je zanje še vedno krasen tekst irske narodne The Wild Rover, ki jo je na naš prostor in običaje prevedel prav Logar. "Sem predolgo bil ravbar in ženske lovil!" je zazibalo in odžejalo zbrane.

Večer se je stopnjeval, rasel, žarel. "Glede nato, da sem danes sam, bi prosil za malo ritmične podlage. No, če gre..." je poprosil Zoran Predin pred svojo Bolj star bolj nor. V njegovi spremljevalni skupini Žive legende je bobnal Modrinjak, Predin pa se je v večeru spomnil številnih. "Poleg pozdravov Marku in Mariu pošljimo pozdrave še Andreju Pintariču, originalnemu bobnu Lačnega Franza, Prisliju, bobnarju Preporodov, pa Smiljanu Krežetu. Pošljimo pozdrav Rakiju Urbančiču iz Alarmov, pošljimo pozdrave Srečku Niedorferju, ki je pisal o nas," se je Predin poklonil številnim in po Štajercu ter Praslovanu krenil še v Zarjavele trobente.

Moj doooom – Svečina

Bil je dogodek, kjer se je toliko zgodilo v treh urah, da si lahko takoj zamudil kaj legendarnega. In prav takšen je bil zaključek. Postava Crossroads, v kateri je dolga leta s svojim vokalom navduševal Logar, je bila vrhunsko izpiljena in vokalno čista. Kot solza. Perfektni vokali v dveh Heartache Tonight in Take It Easy, uspešnicah skupine Eagles.

In za finale je sledil še No Name Blues Band, kjer je med drugimi bobnal Modrinjak, tokrat pa je zaradi bolezni kar Danilo Ženko igral na basu. "V štirih?" mi je negotovo odgovoril pred koncertom na vprašanje, v koliko zasedbah bo nastopil. Radmilovič je rekel, da je igral ziher v kar devetih. Sploh gostovanje izjemne Urške Gajšt na vokalu je poželo huronske aplavze, skoraj razvratna pa je bila priredba Sweet Home Chicago, ko so na oder že prikapljali nastopajoči tega večera. Trenutek, ko je Radmilovič lahko pred nabitim Narodnim domom zakričal: "Moj doooom – Svečinaaaa!"

In čisto na koncu so vsi zapeli še večno Lennovo Give Peace a Chance z izraženo podporo Ukrajini. Čeprav verzov nihče ni naštudiral, je pesem vžgala. Na dogodku, kjer je bil ves izkupiček od prodanih vstopnic namenjen Zvezi prijateljev mladine Maribor, bo ostal zapisan in posnet, saj se obeta tudi filmski posnetek, ki ga je z ekipo naredil Rudi Uran, režiser filma Biti Mario o Modrinjaku. Ampak bo predvsem dogodek, ko je Maribor dal sam sebi vedeti, kaj je imel. In lahko še vedno ima.