V najnovejših delih Lojzeta Adamljeta se ponovno odraža umetnikova neprestano raziskujoča ustvarjalna osebnost, ki je sicer miselno poglobljena, vendar distancirana od vsakdanjih nočnih mor, ki pestijo človeštvo, bodisi danes bodisi skozi celotno zgodovino. Adamljetove slike prav zato v opazovalcu ne ustvarjajo negativnih občutkov strahu ali neugodja, ravno nasprotno, človek dobi spodbuden občutek, da lahko preživi tudi v vzporednem, nestvarnem svetu umetnikove plemenite domišljije, ki ne pozna destrukcije. V njegovem nadrealističnem svetu ima prav vsako bitje pravico do preživetja, pa najsi gre za lebdeče slone, jate gosi, dirjajoče konje, leteče ribe napihovalke, metulje, ptice, polže in tako naprej.
Nestvaren svet umetnikove plemenite domišljije ne pozna destrukcije
Prav slednji sodijo med novejše Adamljetove likovne objekte in so morda edina njegova bitja, ki spominjajo na prazgodovinske amonite, hkrati pa je spirala njihovih hišic simbol zlatega reza ali božanskega proporca, torej demiurgove intervencije v materialnem svetu. Polže s hišicami predstavlja v nadnaravnih dimenzijah, kar je tudi ena od značilnosti umetnikovih upodobitev, saj rad majhne objekte skrajno povečuje, kot je na primer ščipalka za perilo, večje objekte pa pomanjšuje, kot so "štafažni" ljudje, vključno z umetnikovim alter egom, ki ga imenuje Karibus. Tega antropomorfnega novozelandskega kivija s človeškima nogama in značilnim dolgim, cevastim kljunom včasih nadnaravno poveča, včasih pomanjša, v vsakem primeru pa gre za molčečega opazovalca dogajanja od blizu.
Lojze Adamlje je tako navzoč preko mirnega "zastopnika" v svojih likovnih dogajanjih, ki bi jih lahko označili kot theatrum sacrum. Sicer pa je avtor v svojih likovnih kompozicijah lahko navzoč tudi osebno, kot na primer v najnovejšem portretu na kolesu Pony, s katerim se vozi po kablu med dvema visokima kvazi ljubljanskima stavbama, pri čemer prevaža zadaj na prtljažniku pomanjšanega cirkuškega slona, stoječega na povečanem jabolku. Slednje se lahko pojavi tudi v obliki ogrizka, lebdečega v zraku.
Lojze Adamlje se je predstavil kot mladenič v beli srajci s kratkimi rokavi in jeans bermudkah, s pogledom uprtim v opazovalce. Prav na tej upodobitvi lahko opazimo tudi umetnikovo ljubezen do upodabljanja mestnih vedut, kot je na primer Plečnikov Peglezen s tako imenovanimi capricci levo in desno v ozadju. Capricci so domišljijske kompozicije stavb ali spomenikov, ki sicer v resnici obstajajo, vendar so, dejali bi, nadrealistično, izven stvarnega konteksta, nameščeni drug ob drugem. Zanimiva je tudi upodobitev Kongresnega trga izpred kakšnih stotih let z Ljubljanskim gradom v ozadju, celotno veduto pa "krasita" leteča mladenka in otrok, ki na trgu sprehaja velikega polža s hišico. Seveda se na kakšni sliki pojavi tudi budilka, ki človeka opozarja na minevanje časa, vendar ne na Adamljetovih nadrealističnih upodobitvah, kjer se je čas popolnoma ustavil, kot bi avtor likovno izrazil zaključek neke znane molitve, … sicut erat in principio et nunc et semper et in saecula saeculorum …
