(SLOVENSKI LEKTORATI) Ivana Petric Lasnik: Primerjamo Pogačarja in Merckxa

Po rodu je Belokranjka, a je hitro zapustila domače kraje zaradi šolanja v Ljubljani. Že med študijem je sodelovala s Centrom za slovenščino kot drugi in tuji jezik in to študentsko delo ji je odprlo povsem nova obzorja za profesionalno ukvarjanje z maternim jezikom. Po diplomi je eno leto delala na Izpitnem centru, kjer se je ogromno naučila o testiranju jezikovnega znanja in podajanju povratnih informacij, potem se je prijavila na razpis za delovno mesto učiteljice slovenščine na tuji univerzi. Njena prva napotitev je bila na odlično britansko univerzo v Nottinghamu, kjer je poučevala pet let. "Potem sem pet let delala v Zagrebu, zdaj pa že sedmo leto poučujem v Belgiji. Z možem in hčerama živimo v majhni vasi blizu Genta, v Flandriji, v nizozemsko govorečem delu države," pove Ivana Petric Lasnik.

Zaposleni ste kot lektorica oziroma učiteljica slovenščine na Svobodni univerzi v Bruslju in Gentu. V Belgijo ste prišli 2015. Kakšno je zanimanje za slovenščino na univerzah, kjer poučujete?

"Na obeh univerzah, kjer delujem, je zanimanja za slovenščino precej, čeprav se situacija iz leta v leto spreminja. Na Univerzi v Gentu ima slovenski jezik od študijskega leta 2020/21 status obveznega izbirnega jezika za študente, ki so vpisani v program Vzhodnoevropski jeziki in kulture. Torej se za slovenščino odločajo predvsem študentje slavistike v okviru svoje izbire drugega slovanskega jezika. Tu in tam se za slovenščino odloči tudi kakšen študent z druge smeri (na primer filozofije ali jezikoslovja), ki želi slovenščino uporabljati pri raziskovanju, ali pa študentje, ki so v Gentu na Erasmusovi izmenjavi. Večkrat dobim tudi poizvedbo od študentov, ki nameravajo oditi na Erasmusovo izmenjavo v Slovenijo (na primer z medicinske fakultete), vendar se ti večinoma ne odločijo za vpis k predmetu, saj pouk jezika poteka zelo intenzivno, po programu namreč že po prvem semestru učenja študentje dosežejo nivo A2 (po Skupnem evropskem jezikovnem okviru). Študentje, ki se odločijo za slovenščino, so zelo motivirani in dobro delajo, obenem pa tudi pri drugih predmetih v svojem študijskem programu poslušajo slovenistične vsebine, tako da do konca študija dobijo precej široko sliko o slovenskem jeziku, literaturi in zgodovini.

Na Univerzi v Bruslju (ULB) je status slovenščine drugačen, saj je kot eden od izbirnih jezikov ponujen študentom slavistike le na magistrski ravni. Obenem pa univerza ponuja tudi obilo drugih možnosti; tako lahko na primer pouk slovenščine ponudimo tudi študentom prevajalstva ali pa komunikologije, kar je odlično. Kljub temu pa ostaja problematično to, da študentje v času študija pri drugih predmetih ne slišijo za Slovenijo, zato se tudi ne odločajo tako množično za pouk jezika, saj ga nimajo na kaj 'pripeti'. Univerza in programi pa se ves čas razvijajo in spreminjajo in to pomeni tudi vedno nove možnosti za slovenščino – ravno v teh dneh sem dobila informacijo, da bo slovenščina kot izbirni jezik ponujena v okviru novega programa magisterija, ki ga bo ULB organizirala v sodelovanju s poljsko univerzo v Poznanju na primer. Predmeti na ULB so odprti tudi za širšo javnost, kar je za slovenščino izjemno pozitivno, saj vsako leto pritegne slušatelje, ki so tako ali drugače povezani s Slovenijo in Slovenci – gre za navdušence nad Slovenijo, partnerje v Belgiji živečih Slovencev ali pa potomce slovenskih izseljencev."

Slovenski jezik je na belgijskih univerzah v Bruslju in Gentu od druge polovice 90. let, na Svobodni univerzi v Bruslju slovenistika na Oddelku za jezike in literature deluje od študijskega leta 1996/97. Kako se je status slovenistike do danes spreminjal? Bruselj je vendarle prestolnica Evrope in zaradi tega je najbrž položaj učitelja jezika v tem mestu poseben?

"Status slovenistike se praviloma spreminja predvsem glede na program, razvoj in zahteve tuje univerze. Tako se je v preteklosti slovenščina na Svobodni univerzi v Bruslju poučevala tudi na dodiplomski stopnji za študente slavistike, kar pa se je v nekem trenutku zaradi posebnih zahtev univerze gostiteljice spremenilo in zdaj je slovenščina kot izbirni jezik na voljo študentom le na magistrski ravni nekaterih smeri. Oddelek, na katerem gostuje slovenščina, ponuja 19 jezikov, izbira je res velika in to pomeni, da je študente z nečim res treba pritegniti. Študentje se bodo odločili za nek izbirni jezik, če je povezan z njihovim področjem študija ali pa če jih res zanima. Zato sem vzpostavila sodelovanje s profesorji, ki izvajajo predavanja s področja literature, zgodovine ipd., tako da vsako leto pri teh predmetih gostujem z enim predavanjem na slovensko temo – lani na primer smo razpravljali o Jančarju in njegovem romanu Zvenenje v glavi, skupaj pa smo si nato ogledali in predebatirali tudi film, posnet po tem romanu. Zelo simpatično je sodelovati v skupnih projektih, v katere so vključeni vsi jeziki na oddelku – tako smo na primer na dnevih odprtih vrat (ko so še potekali v živo) prebirali Malega princa v vseh jezikih, ki jih ponuja oddelek, letos za praznike pa smo posneli vsak svoje voščilo v ciljnem jeziku in nastal je prikupen filmček."

V Gentu ima slovenistika starejšo tradicijo. Od prve polovice 90. let sta s slovenščino začela Wilfried Pieters in kasneje tudi njegova žena dr. Majda Pieters, na prostovoljni bazi. Pot do profesionalizacije je bila dolga?

"Začetke lektorata slovenščine na Univerzi v Gentu gre iskati v entuziazmu posameznikov – kar nekaj let sta ledino orala Wilfried in Majda Pieters, kasneje pa je njuno delo nadaljevala Marjana Lavrič, slovenistka, tedaj v Gentu živeča Slovenka, ki si je zelo prizadevala za formalno ureditev delovnega mesta – skupaj s sodelavci Univerze v Gentu in Univerze v Ljubljani, predvsem koordinatorji programa Slovenščina na tujih univerzah pod okriljem Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Odlično delo se je kasneje nadaljevalo še z drugimi lektorji, ki so bili poslani iz Slovenije, in vsem spremembam navkljub je bilo na univerzi gostiteljici ves čas čutiti podporo slovenistiki in njenemu razvoju. Verjetno tudi zaradi dobrega sodelovanja z Univerzo v Ljubljani, pa naj gre za možnost Erasmusove izmenjave, štipendije za poletni seminar slovenskega jezika, literature in kulture ali pa skrb za konkretne stike s slovensko kulturo (gostovanja profesorjev in literarnih ustvarjalcev, nakup knjig za knjižnico ipd.)."

Kot mnogi drugi lektorati slovenskega jezika po svetu se tudi belgijska zavzemata za zagotovitev statusa drugega, obveznega izbirnega jezika. Večja kontinuiteta in višja stopnja znanja – to sta glavna smotra, kajne?

"Status slovenščine je prav na vsaki univerzi, kjer se poučuje, malo drugačen in ima gotovo drugačne izzive. Če pa ostanem na Univerzi v Gentu – na začetku delovanja lektorata je imela slovenščina status drugega, obveznega izbirnega jezika, kasneje pa se je zaradi zmanjšanega zanimanja za študij slavistike na splošno ter finančnih zahtev univerze to spremenilo in je slovenščina postala tretji, izbirni jezik za študente slavistike. S skupnim prizadevanjem, močno podporo tako domače univerze v Ljubljani in programa STU kot tudi vodstva oddelka na gostujoči univerzi, predvsem pa zaradi podpore, motivacije in navdušenja študentov, je uspelo slovenistiki povrniti njen nekdanji status – zdaj je skupaj z bolgarščino in BKS (bosanščino-hrvaščino-srbščino) eden od južnoslovanskih jezikov na oddelku, študentje enega izmed teh treh izberejo v drugem letniku BA (Bachelor of Arts) študija in se s tem jezikom ukvarjajo vse do konca magisterija. Res je, tako se dosežeta večja kontinuiteta poučevanja in učenja in višji nivo znanja, ki študentom omogoča tudi raziskovalno delo in prebiranje znanstvenih člankov v ciljnem jeziku. Študentje se pogosto odločajo za diplomska in magistrska dela s slovenistično tematiko in takrat se od njih pričakuje, da bodo svoje področje raziskovali tudi s konkretno uporabo ciljnega jezika."

Kaj je najtežje v slovenščini za francosko in nizozemsko govoreče Belgijce? S čim se največ ukvarjate v jezikoslovnem smislu?

"Svoje študente lahko razdelim v dve skupini – na tiste, ki so pred srečanjem s slovenščino že študirali kateri drug slovanski jezik (in takšnih je večina), in na tiste, za katere je slovenščina prvi slovanski jezik. Študentom v prvi skupini morda največ težav dela besedišče, saj (vsaj osnovne) slovnične strukture hitro povežemo z njihovim poznavanjem slovnice drugih slovanskih jezikov, največkrat ruščine. Kljub temu je treba biti tudi pri slovnici pozoren na razlike, na primer pri rabi števnikov, osebnih zaimkov in podobnega. Od slovničnih struktur mojim študentom največ težav delata besedni red in glagolski vid. To sta dve vsebini, ki ju vadimo vse od začetka do konca študija. Večkrat pa je težji zalogaj kot slovnica besedišče, a se študentom trudim pokazati, da če dobro usvojijo osnovno besedišče, jim bo to pomagalo pri usvajanju težjega. Če vedo torej, kaj pomeni dež, je lažje sklepati, kaj pomeni dežnik in deževati. V drugo skupino sodijo študenti, ki se pred učenjem slovenščine še niso srečali s katerim drugim slovanskim jezikom, zanje je težka predvsem slovnica – navaditi se na to, da se končnice besed ves čas spreminjajo, je precej zahtevno."

Katere teme, povezane s slovensko kulturo, literaturo, vaše študente najbolj zanimajo? So to avtorji, prevedeni v francoščino in znani v Franciji, kot sta Jančar, Pahor?

"Prevodi študentom literaturo vsekakor približajo in zelo smo veseli, da lahko v zadnjih letih prebiramo vedno več slovenske literature tako v francoščini kot tudi v nizozemščini. Jančar in Pahor sta v frankofonskem svetu znani imeni in med drugim se tudi z njima študenti spoznajo pri predavanjih iz literature, ki ji na Univerzi v Bruslju namenimo zadnji semester ukvarjanja s slovenščino. Zadnja dva Jančarjeva romana To noč sem jo videl in In ljubezen tudi sta precej znana tudi med študenti v Gentu, saj ju obravnavajo tako pri pouku literature kot tudi na lektorskih vajah. Zelo smo veseli, da je bilo v zadnjih letih kar nekajkrat Jančarja mogoče tudi slišati v živo v Belgiji, nazadnje smo ga lahko poslušali v eminentni kulturni ustanovi Bozar v Bruslju v pogovoru s Stefanom Hertmansom, enim najbolj prepoznavnih imen flamskega romanopisja. Študentje so po pogovoru v dolgi vrsti potrpežljivo čakali na Jančarjev podpis v čisto sveže kupljeno knjigo.

Študente spodbujam tudi k samostojnemu branju – tako so se z zanimanjem lotili prebiranja in tudi prevajanja za študente prirejene zgodbe o Martinu Krpanu (sodelujem namreč v delovni skupini, ki prireja dela iz slovenske literature za govorce slovenščine kot drugega in tujega jezika), saj so prepoznali zgodovinsko pomembnost in današnjo aktualnost tega lika. Z veliko pozornostjo prisluhnejo pogovoru s slovenskimi literarnimi ustvarjalci, ki jih imamo tu in tam priložnost gostiti v fakultetnih prostorih. Nazadnje smo na ULB gostili Anjo Mugerli, prejemnico evropske nagrade za književnost 2021."

Kako v času pandemije potekata študij in življenje v Belgiji? Kako ste se sami spoprijemali s težavno situacijo?

"Tudi v Belgiji življenje poteka tako, kot to dovoljujejo trenutni ukrepi, o katerih pa smo pravočasno obveščeni in se imamo nanje tudi čas pripraviti. V prvem valu smo morali sicer kar čez noč celoten izobraževalni proces prenesti na splet, kasneje pa nam je bilo omogočeno vsaj del pouka in izpitov izvesti v živo – to cenimo tako študentje kot učitelji.

Čisto osebno je bilo za mojo družino stresno predvsem to, da so bile meje nekaj časa zaprte. Ko se je to uredilo, pa je bilo lažje, saj vedno potujemo z avtom in moramo poskrbeti le za ustrezno dokumentacijo, ki jo zahtevajo države, preko katerih se vozimo. Kot tujec v neki državi živiš v manjšem oziroma bolj obvladljivem mehurčku. Veliko časa smo preživeli v naravi in tako odkrili kar nekaj lepih kotičkov Belgije."

Kako pa vi pristopate k večji popularizaciji slovenskega jezika in kulture?

"Pomembno se mi zdi seznanjati študente z aktualnimi dogodki – to poskušam tako z objavami na spletnih socialnih omrežjih našega oddelka, s klasično oglasno desko na hodniku fakultete, predvsem pa z aktualnimi teksti o najrazličnejših temah. Z njimi želim študente spodbuditi k radovednosti, da bodo tudi sami začeli brskati po spletu in na tak način uporabljali znanje jezika ter s tem razvijali tako svojo jezikovno zmožnost kot tudi poznavanje področja. Obenem se trudim najti povezave med tem, kar je slovensko, in tem, kar je belgijsko. In to ponavadi res dobro funkcionira – pa naj gre za iskanje podobnosti in razlik med Jančarjem in Hertmansom ali pa Pogačarjem in Eddyjem Merckxom – študentje to zelo cenijo in radi sodelujejo pri debatah (pa naj gre za literaturo ali kolesarstvo ali nekaj tretjega), saj ima vsak svoje mnenje, ki ga zna zelo dobro zagovarjati. In to je neprecenljivo, da znajo o takšnih temah debatirati tudi v jeziku, ki se ga učijo."