Smeh na lasten račun nam ne gre od

Pogovor z Deso Muck je ne glede na duh časa prijeten dogodek, pa čeprav bi ona sebe včasih najraje stlačila v predal z napisom Tečnoba. In po pogovoru s tako zanimivo in šaljivo osebo - tudi virtualno, kaj šele, če poteka v živo - spraševalcu v žepu ostane še cel seznam vprašanj, ki bi jih zastavil tej vsestranski ustvarjalki, eni najbolj prepoznavnih Slovenk.

Pisateljici, ki ima že leta največje število izposoj v knjižnicah, igralki, humoristki, ljubiteljici živali in otrok, blazno zabavni, tako prijazni in odkritosrčni, da jo pravzaprav redkokdo pokliče po priimku in je vse bolj »gospa Desa« kot gospa Muck.

To je pogovor za časopis H.I.M., za inicialkami pa se skrivajo hedonizem, inovativnost in moda. Vas lahko uvrstimo pod prvo črko, ste hedonistka?

Predvsem sem lenoba, ki zelo rada dobro je in se valja po kavču pred ekranom. Če je to hedonizem, potem sem.

Včeraj, 4. oktobra, je bil svetovni dan živali in zdi se, da imate radi živali, celo tiste manj ljubke. Moja hčerka in vsi otroci v soseski obožujejo vašo Čudežno bolho Megi. Le kje ste dobili navdih za prijazno, nam odraslim neprijetno živalco, ki kraljuje na seznamih bralne značke?

No, bolhe so tudi meni zoprne, in se z vsemi sredstvi borim, da dajo mir mojim živalim. Je pa praktična v tem smislu, da jih ima večina kopenskih živali in ptic, tiste v vodi pa imajo vodne bolhe. Bolhe so torej večne spremljevalke živali in vedo, kaj se z njimi dogaja. Naša bolha je pa itak čudežna in ima nadnaravne sposobnosti, s katerimi prihiti na pomoč.

Kateri štirinožci vam delajo družbo doma v Mokronogu?

Moj dom se vedno bolj spreminja v dom za ostarele. Z mano vred gremo vsi bolj proti izteku svojega časa. Štiri mačke so stare od deset do šestnajst let, tudi psička Mili jih ima že deset. Raje ne razmišljam o tem. Super je in radi se imamo. In za vsak dan, ki mi je podarjen z njimi, sem hvaležna.

Ste se res upokojili?

Res. Na 65. rojstni dan sem se starostno upokojila.

Ste zato bolj ali manj kreativni? Saj veste, »penzionisti nikoli nimajo časa« …

Seveda bom še kaj malega napisala, večjih projektov se pa najbrž ne bom več lotevala. Paše mi, da sem bolj na »izi«. Sploh zdaj, jeseni, ko je toliko dela z ozimnico, v čemer neznansko uživam. Od lupljenja so se mi vnele kitne ovojnice. Ne hecam se. Jesen je sploh moj čas, v katerem sem nagnjena k nostalgiji in filozofiranju.

Ali poleg ozimnice in dela okoli hiše z možem načrtujeta še kakšen nov poslovni projekt?

Niti ne, vsaj ne v kakšni večji obliki. Oba sva bolj skromne sorte. Sicer pa je možno, da kaj načrtujeva. Ker se mi ne da ukvarjati s temi rečmi, se Igor trudi, da me ne bi preveč obremenjeval. Sama priskakljam v projekt, ko je on že vse pripravil.

Pameten mož. Verjetno vama je bilo med spomladansko karanteno lepo. Kako ste jo sprejeli?

Glede na to, da sem postala popoln zapečkar, se med karanteno moje življenje kaj dosti ni spremenilo. Pogrešam pa prijatelje in hčere, ker jih takrat vidim manj. Vsi me zelo pazijo, ker sem rizična skupina.

Ste bili v času epidemije kaj anksiozni? Sama, priznam, sem se na začetku kar malo bala, kaj nas čaka in kako se bo slovenska družba odzvala na vse, pa še infodermija me je okužila.

Bila sem anksiozna. Iz podobnih razlogov kot vi pa še zato, ker sem oboževalka filmov katastrof, sploh tistih z virusom, in sem prepoznala stanje že ob prvih poročilih iz Vuhana, ko večina vsega skupaj še ni jemala resno, in sem se morala ves čas prepirati in dokazovati, da to ni navadna gripa. Prepričana sem bila in sem še vedno, da bosta v taki situaciji prišla na površje prava osebnost posameznikov in resnični obraz človeštva nasploh.

Vam je pri premagovanju strahu pomagala »terapija s cunjo«, torej pospravljanje hiše?

Cunja mi ni zavladala, pač pa mi je kuhalnica. Zredila sem se.

Torej ste dobro jedli, odlično. Ste bili tudi bolj ustvarjalni? Morda pisali ljubezenske zgodbe kot nekoč za revijo Antena, lahko bi ustvarili novo, virtualno teto Justi za mlade v teh negotovih časih.

Nisem bila dosti bolj ustvarjalna. Malo sem že iztrošena. Sploh pa se nikoli ne vračam k starim temam in idejam.

Upam, da se pri humorju še niste iztrošili in da vso negotovost (in nestrpnost) v zraku v teh mesecih še znate pospremiti s humorjem.

Obožujem šale na račun korone, vendar te v glavnem ne prihajajo iz slovenskih logov. Južnejši del Balkana je seveda takoj odreagiral s humorjem, pristnim in obešenjaškim pa tudi ljudskim. Znano je, da so imeli Bosanci najboljše šale v času vojne in Srbi v času krize po Miloševiću.

Je kakšen recept, da prebudimo šaljivca v sebi? Se je treba najprej več smejati samemu sebi? Zdi se, kot da večina Slovencev ni najbolj prijateljska s humorjem, ta tudi ni vedno dobro sprejet, Pavlihe ni več, še Butalci so izšli posthumno.

Slovenci se od srca smejemo drugim, smeh na lasten račun nam pač ne gre od ust. Takoj se nam povesi nos in se počutimo ogrožene. Slabo prenašamo ogledalo lastnim  slabostim.

Ste že od nekdaj znali vse obrniti na šalo? In to kljub depresiji? Znano je, da se mnogi znani komiki, kot sta Jim Carrey in Stephen Fry, že dolga leta borijo z depresijo.

Ne vem, ali imam zadnja leta res dobre antidepresive ali pa gre za kakšen uspešen osebni proces v podzavesti, ampak zadnja leta sem res v glavnem dobre volje.

Še kdaj »blodite po svojem temnem močvirju« ali imate iz leta v leto bolj rožnata očala?

Pridejo še kakšni črni trenutki, v katerih hrepenim po smrti ali vsaj popolnemu odmiku od ljudi, toda zelo hitro minejo.

Še dobro. Vas mika nastopanje v kakšni oddaji? Ali morda kot gostja v Kaj dogaja?

Za kakšen krajši nastop nimam nič proti, sicer me ne mika. Sploh ne. Za Kaj dogaja nisem dobila še nobenega povabila. Če ga bom, se bom odzvala, saj zelo cenim Artača, z njim sem že precej sodelovala in se tudi zasebno dobro razumeva.

Nekje sem prebrala, da so imeli učitelji z vami precej dela, zato ste tudi napisali Blazno resno o šoli. Imate težave z vsemi avtoritetami?

Avtoritet a priori nisem nikoli prenesla, sploh mlada ne. Vedno sem se upirala. Zdaj jih samo opazujem in si mislim svoje. Od vseh avtoritet upoštevam le zdravnike.

Pa vi kot avtoriteta? Kakšna mama ste?

Kot mama sem se seveda trudila tudi z avtoriteto. Vzgajala sem jih sama in nisem imela nobene podpore. Zato sem ga tudi precej biksala in se včasih slabo znašla. Včasih pa se mi tudi ni dalo in sem popustila, čeprav bi morala vztrajati.

In kakšna žena ste vašemu Igorju? Nas spletu se najde horoskop vajinega partnerstva, v katerem piše, da sta skladna kot partnerja in imata spoštljiv odnos, brez večjih razlik in bojev za oblast. »Desa dosledno izraža svoje želje Igorju, ki njunemu razmerju prinaša navdih, spodbudo, upanje in vero.«

Ta horoskopski zapis v glavnem kar drži. S tem, da je Igor doslednejši in vztrajnejši od mene. Dejstvo pa je, da se imava neskončno rada, se spoštujeva in se imava lepo.

Pravijo, da vse odnose z bližnjimi jemljete blazno resno. Tudi brez prijateljev ne gre, kajne?

Svoje prijatelje, človeške in živalske, imenujem moji angeli. Poleg moje družine so najdragocenejše, kar se mi je zgodilo v življenju. Brez njih me ne bi bilo.

Katere bralce imate raje – otroke, mladino ali odrasle? Moške ali ženske?

Kadar pišem, sem v sebi naklonjena tistim, za katere pišem. Ni pomembno, kdo so. Sicer pa imam najbrž raje otroško publiko. Otroke na splošno obožujem. Imam grozne težave s tem, da se moram zadrževati ob srečanju s tujimi otroki, da jih ne začnem na lepem crkljati.

Otroci vas že od nekdaj obožujejo, nekateri smo vas spoznali pred več kot tremi desetletji v oddaji Periskop (1985-1991). Kaj ste raje – pisateljica ali igralka?

Ko sem bila mlajša, sem bila raje igralka. Vsekakor je mnogo bolj zabavno kot pisanje. Zdaj sem verjetno malo raje pisateljica.

Kje je znotraj vseh teh podob in zgodb Desa?

Kdo je prava Desa, še sama ne vem. Morda moji bližnji to vedo bolje od mene.