V tem mesecu sta se programu Pekarne Magdalenske mreže GuestRoom Maribor pridružila nova rezidenta iz Romunije, Silvia Amancei in Bogdan Armanu. Med spletno rezidenco dodajata svojim projektom novo poglavje z naslovom Kam iti? Kaj početi?, ki vsebuje tri nove intervencije: vizualno podobo na fasadi Galerije K18, ki je že na ogled, serijo šestih kolažev, ki je na voljo na spletni strani rezidenčnega programa, in video, ki bo objavljen na koncu rezidence.
Silvia Amancei in Bogdan Armanu sta umetniški dvojec iz Romunije, ki živi in dela v Angliji. Leta 2015 sta magistrirala na Univerzi Georgeja Enescuja za umetnost v Iašiju. Preko različnih medijev (besedil, risb, fotografij, kolažev in filma) v delih ponujata naracijo, ki namiguje na pluralnost prihodnosti. Umetnika pojasnjujeta, da ju povezuje zanimanje za kritično preiskovanje sveta, v katerem živimo. Raziskujeta, katere so možnosti našega sodelovanja, da bi tako lažje razumeli današnji kapitalizem in bi bili hkrati kritični do njegove brutalnosti, pojasnjujeta.
Prazne obljube
Tudi njun mariborski projekt se ukvarja s prihodnostjo v smislu "dveh likov, ki sta jo doživela". Je del njunega koncepta, ki sta ga začela razvijati že v začetku leta 2020 z naslovom "Neljube možnosti. Skripte, scenariji in zgodbe. SABA-in pogled v prihodnost". Prihodnost vidita kot ideološko konstrukcijo, kot prostor upanja in hkrati katastrofe. "To smo že doživeli v študentskih letih, ko nam ni bilo jasno, kako se bo razvila naša prihodnost. To stanje negotovosti se nadaljuje vse do danes, ko je celo podvojena zaradi političnih apetitov. Metafora prihodnosti in fikcije nam sicer ponuja možnost, da smo kritični do današnje družbe in smeri, v katero ta gre. Zato se beseda prihodnost skozi najino pripoved distancira od trenutnih vprašanj, ki nas obkrožajo. Prihodnost, o kateri govoriva, je lahko tudi sedanjost, ki jo v tem trenutku že doživlja nekdo drug, in to nam govori o tem, kaj vse nas še čaka, če bomo še naprej dopuščali nasilje sistema, v katerem smo. Morda zdaj Slovenija ni fašistična in rasno nestrpna država, a bo, če bo nadaljevala po sedanji logiki. To velja tudi za vprašanja migracij, podnebnih sprememb in tako naprej."
Težave Maribora so podobne kot v drugih mestih, tudi v njunem rodnem Iašiju, ocenjujeta. "Vidimo, kako zasebni ekonomski interes posega v politično-demokratični mehanizem, ki ga na koncu vodi. Špekulacije, prazne obljube o uspešni prihodnosti, vse nejasne ideje, a zavite v določeno estetiko, vse to so bile strategije neoliberalizma v vzhodnoevropskem slogu ali neoliberalizma nasploh. Za rezidenco GuestRoom Maribor smo razvili projekt s tremi novimi posegi: serija šestih kolažev, kratek video in poseg na fasado galerije. Ti trije deli projektov so hkrati medsebojno povezani in neodvisni ter ponujajo distopični risani odsev o življenju v kapitalizmu. Skozi fasadni poseg z naslovom Kam iti? Kaj storiti? predstavljamo vprašanja, opisana prej, in komuniciramo z ljudmi, ki jih prečkajo, z ozaveščanjem o stanju v naših družbah in nevarnostih, ki plavajo v zraku. Menimo, da so besede dovolj močne, da se lahko zadržujejo na njihovem pomenu, zato ustvarjanje misli okoli prikazane besede resnično deluje tudi kot trženje. Serija kolažev je naslovljena Zgodbe iz dežele kapitala, šesti del pa je izhodišče našega video dela, ki predstavlja šest scenarijev izkoriščanja, odtujenosti in izčrpanosti zaradi pritiska gospodarstva skozi življenje in vgrajenega kaosa. Tretji del je novo video delo, ki še vedno deluje, in upamo, da se bo uresničilo do konca bivanja," sta povedala umetnika.
Strupeno okolje in čista pljuča
Na vprašanje, kako vidita svojo generacijo v času težkih prehodov, odgovarjata, da je svet preveč raznolik in pospešen, vsak je lahko "proizvajalec ali vzorčevalec slik, vsak objavlja vsebino in komentarje, vsak je sodoben, v koraku z vrhunskimi razstavami in založništvom, čeprav je popolnoma izključen in obroben. Seveda je to pretiravanje, vsi ljudje nimajo dostopa do interneta in vsi, ki imajo dostop do interneta, se ne zanimajo za umetniški svet. Zakaj bi se morali? Za nas je zelo pomembno, da razumemo zmedo našega sveta in se potrudimo, da ga ne bi popolnoma pogoltnili. Trudimo se, da bi bili še naprej umetniki, čeprav nismo verniki umetniškega sistema in bi lahko spremenili družbene dogodke. Kljub temu menimo, da je ključnega pomena prispevati k spodbujanju progresivnih družbenih vrednot in se boriti proti ozkemu diskurzu konservatorjev in desnice. Menimo, da je treba nasprotovati estetizaciji in plastificiranju umetnosti v preteklih letih in da bi morala biti umetniška galerija, muzej ali kar koli že kraj nemira, kraj ali oživljanje, dih kritičnega zraka, od koder lahko pridemo spet ven, v tem strupenem okolju, s polnimi pljuči kisika. Seveda ne mislimo nase previsoko in ne mislimo, da bi svet spremenila umetnost, potrebna je resnična akcija. Toda noben prostor ne sme biti varen pred kritičnimi preiskavami in zasedbami. In kar je najpomembnejše: poskusiti je treba povezati vse raznolike borbe in zgraditi skupno fronto."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
