V dvorcu Novo Celje je od konca junija na ogled multidisciplinarna razstava z naslovom Procesi spominjanja in pozabe. Prvi del razstave je pripravila dr. Polona Vidmar in govori o zgodbah iz življenja lastnikov dvorca, razvoju arhitekturnega kompleksa ter njegovi opremi od konca 16. stoletja do leta 1930, ko je prešel v roke Dravske banovine.
Usoda dvorca se nadaljuje v raziskovalnem navdihu avtorjev dr. Marije Počivavšek, Karmen Kreže in Uroša Goveka, ki so odstrli pogled na obdobje 1930–1981, ko je v dvorcu domovala bolnišnica – najprej umobolnica, kasneje pa bolnišnica za zdravljenje tuberkuloze. Med drugo svetovno vojno so bili bolniki umobolnice, v skladu z idejo o "uničenju življenja nevrednih življenj" med prvimi žrtvami nacističnega evtanazijskega programa. Zgodovina je podana v zanimivi interpretaciji, pisne vire in fotografsko gradivo iz zasebnih in javnih zbirk dopolnjujejo zvočni viri, posneti spomini ljudi, ki so bili povezani z dvorcem.
Temu pa je dodana zelo specifična konceptualna raven, ki je nastala v procesu dela kustosinj Alenke Domjan in Milene Zlatar ter umetnikov, ki so svoje likovne interpretacije postavili v center vizualne refleksije osebnega in kolektivnega spominjanja, psihološkega stanja in družbenih vsebin. S svojimi intervencijami razkrivajo miselne horizonte časa in prostora in opozarjajo na nesmiselne in usodne kode sodobne civilizacije. Na ogled so dela slikarjev Mateja Čepina, Jerneja Forbicija, Doreta Klemenčiča – Maja in Jožeta Tisnikarja, deli kiparke Metke Kavčič in krstna, prostorsko zasnovana umetniška dela, ki so jih prispevali Dalibor Bori Zupančič, Veljko Toman in Jože Domjan. Njihove vizualne intervencije (slike in instalacije) so nastale iz notranjih vzgibov in se osebno dotikajo posameznih obdobij dvorca Novo Celje. Vsebinsko podpirajo zgodovinska dejstva ter gledalcu ponujajo možnost premeščanja in premikanja pozornosti od dokumentarnega k umetniškemu delu, ki na vizualni ravni razpira kolektivno spominjanje.
"S tem smo strukturo razstave odprli v mnogo širše polje diskusije. Tudi o tem, kako lahkotno dojemamo zgodovino, jo prelagamo in obračamo in pravzaprav ne najdemo (ali ne želimo) njenega bistva kot izkušnje za sedanjost in prihodnost, o čemer razmišlja filozof in sociolog dr. Lev Kreft v svojem prispevku Zgodovina in spomin, napisanem prav za ta projekt.
Dvorec Novo Celje je danes, kljub svoji arhitekturni dediščini in pričevanju svoje zgodovinske pomembnosti, potisnjen na smetišče pozabe. Ob pogledu nanj si vsak občutljivi opazovalec nehote prikliče v zavest refleksijo družbenega stanja, ki kot črni oblak (upodobljen na stropu osrednje dvorane, delo Alena Ožbolta) grozeče prekriva preteklost ter sedanjost, in ves naš skupni svet, od katerega bi pričakovali več spoštovanja do preteklosti," je ob razstavnem projektu razmišljala kustosinja Alenka Domjan.
Razstava je nastala v sodelovanju Zavoda za kulturo, šport in turizem Žalec, Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ZRC SAZU, Muzeja novejše zgodovine Celje in Medobčinske splošne knjižnice Žalec. Na ogled bo do 13. oktobra. Dvorec je odprt vsak petek, soboto in nedeljo od 17. do 20. ure in med tednom po predhodni najavi.
