Srečanje, dotik, odtis Adriene Šimotove

Izjemno relevanten razstavni dogodek, plod češko-slovenskega kulturnega sodelovanja, je od 10. decembra lani na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani - razstava Srečanje. Dotik in odtis. Retrospektivna predstavitev izbranih del Adriene Šimotove.

Adriana Šomotová (1926–2014) velja za prvo damo češke umetnosti, je eno vodilnih imen sodobne umetnosti na Češkem, z dolgim seznamom razstav in odkupljenih del po vseh pomembnih svetovnih galerijah in muzejih. Na likovno prizorišče je stopila v času češke pomladi in je v razmerah najhujše represije skušala kljubovati nasilnemu, vseobvladujočemu socialističnemu socrealizmu in tudi pretirani estetizaciji, dekorativnosti v češkem slikarstvu.

Izbrana retrospektiva v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, ki ni prva slovenska predstavitev (bila je na Mednarodnem grafičnem bienalu Ljubljana že tudi nagrajenka, leta 1988 je razstavljala skupaj z Nancy Spero v Moderni galeriji, v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru 1999 ...), je odprta do 8. februarja. Predstavljena so dela, v katerih je umetnica radikalizirala eksistencialno dojemanje človekove osebnosti in se iskreno poglobila v stanja in odnose, ki so se ji zdeli relevantni. Kurator razstave je Pavel Brunclík. Svoje delo je Šimotová videla kot odprto in komunikativno razmerje, poseben pomen pa je dajala etičnim in duhovnim razsežnostim ter ontološkim soodvisnostim. V tem kontekstu je s sijajno izbranimi postopki in izraznimi sredstvi raziskovala in preizpraševala dotik in odtis, ki ju je dojemala kot neločljivi del svojega pristnega umetniškega izraza. Ustvarjala je ob razmišljanju o odnosu med dotikom in odtisom in ob močnem zavedanju lastne in tuje telesnosti. Njena osnovna tema je človeška postava, človek kot subjekt v odnosih, redno se vrača tudi k temi stvari, ki jo povezujejo z bližnjimi ljudmi. Njena tehnika je bila frotaž, njeno ustvarjanje pa je bilo po avtoričinih besedah "praznovanje bližine", ne fizične, ampak duhovne, mentalne.

Spominjam se njene žive prisotnosti in razstave v Mariboru v Razstavnem salonu Rotovž pred 23 leti z naslovom Izbrisane podobe, ko je nastal tudi intervju za Večer. Pred tem je sijajen pogovor akademskega slikarja Andreja Brumna Čopa s Šimotovo izšel v Likovnih besedah. V Mariboru - kuratorka-gostiteljica je bila Meta Gabršek Prosenc - so bila na ogled dela iz časa, ko se je Šimotova skoraj povsem odpovedala grafiki in se posvetila prostorskim instalacijam. Tudi čopič je leta 1970 zavrgla in začela ustvarjati z rokami. "Bila je preprosto velika želja biti čim bližje delu," mi je dejala slikarka, ki med letoma 1970 in 1985 v časih zapovedanega socrealizma ni smela razstavljati. Kljub temu pa je ogromno ustvarjala, in kot je dejala v intervjuju, je bil edina pot iz izolacije tedaj Mednarodni grafični bienale v Ljubljani, kamor so češkoslovaški umetniki edinole lahko šli brez težav.

Vzgojena je bila svetovljansko, saj je bila njena babica francoska Švicarka. V življenju je prebolevala številne strašne izgube, moža, kasneje še sina, in ta prizadetost, ranjenost se odraža v njenem delu. Predvsem je bil odziv na njeno življenjsko tragiko izginjanje barv, kot je dejala. Neverjetna je njena duhovna umetniška bližina z Zoranom Mušičem. "Ko sem to bližino odkrila na Mednarodnem grafičnem bienalu 1975. v Ljubljani, se mi je zvrtelo. Tako blizu mi je bil kot še nihče dotlej. Mušičevo slikarstvo je zelo kultivirano, globoko in lepo, je dejala slikarka, ki so jo v zrelih letih spremljale cele skupine občudovalcev - umetnostnih zbiralcev. Pravi fan klub je spremljal njene razstave od Prage do Pariza, Salzburga, tudi v Ljubljani in Mariboru so bili.

Retrospektivna spominska razstava v MGLC je nastala v sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo Praga, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerie Klatovy – Klenová, praško Galerie Zlatá husa in Fundacijo Jindřicha Štreita.