Ogromno sta prispevala k drugačni recepciji muzike pri nas, k ozaveščanju o tem, da je "lepo biti Mozart", na daljici "od tišine do glasbe", s hibridi med predstavami in koncerti, glasbenimi monokomedijami. Jure Ivanušič in Marko Vezovišek sta strastna glasboljuba in duhoviteža, ki sta urezala marsikatero žlahtno brazdo v precej neobdelano polje tukajšnjega odnosa do (kvalitetne) glasbe. Ki je problematičen zaradi pomanjkanja glasbene pismenosti oziroma ujetosti v stereotip o zateženosti resne glasbe (edini imamo ta izraz za klasično glasbo). Oven vodnik sodobne slovenske muzikologije, Gregor Pompe, pripisuje to zagato dejstvu, da razumevanje glasbe nikoli ni bilo del nujnega bontona slovenskega intelektualca.
Ivanušič s svojim igralskim in pianističnim znanjem ter Vezovišek s svojim odštekanim pristopom do glasbe in performativa sta se v tem koronskem mrtvilu lotila Beethovna. Izhodišče je bil jubilej - 250. obletnica rojstva genija, ki je imel baje neke usodne stike tudi s Slovenci. Kavelj je v "baje" in prav v tem je tudi največji problem. V dokumentarno-igranem filmu Skrivnosti z Beethovnove ulice se gresta glasbena forenzika. "Sproščeno" špekulirata o skladateljevih domnevnih prijateljstvih s Slovenci in celo ljubezni s Slovenko.
V čem je smisel takega pretiranega, nabuhlega špekuliranja ob dokazanem in zgodovinsko izpričanem, a očitno akademsko zaprašenem podatku, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe in da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije - z lastnoročnimi popravki?
To dejstvo očitno ni dovolj vznemirljivo za današnje, mitov in legend lačne čase. In tako avtorja v dobro uro dolgem filmu v slogu "kaj pa, če je le res" špekulirata o odnosih Beethovna s tremi našimi ljudmi - pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh) in skladateljem Jurijem Mihevcem. Za začimbo pa še malo Prešerna, ki bi moral glede na veličino imeti nekaj skupnega z velikanom. Pa četudi iztisnjeno iz petnih žil.
Glasbeni forenzik Jure s klavirjem, glasom in stasom, z mnogimi osebnimi intervencijami, s pomočjo resnih muzikologov od tu in malo od tam (iz Avstrije) skuša z vsemi sredstvi dolgočasno, pozitivistično muzikološko vedo spremeniti v razgibano adrenalinsko popotovanje. Ampak zakaj tako patetično, posiljeno, pretirano? Avtorja se z režiserjem Aljažem Bastičem lotevata vseh mogočih strategij - dokumentarnih, uprizoritvenih -, rezultat pa je, da resni muzikologi izpadejo nekredibilno, prisiljeno in niti malo ne prispevajo k tvornemu ohranjanju lika in dela velikega Beethovna. Nasprotno. Ko ddr. Igor Grdina v kupeju navrže, da je "z miti križ, brez njih pa še bolj", res ni prepričljiv kot že marsikdaj marsikje v podobnih kontekstih razkrivanja polpretekle kulturne zgodovine. Tudi dr. Gregor Pompe v skromnih nastopih kljub resnobnosti ne deluje niti malo v svojem slogu kritiške avtoritete vsega glasbeno vrednega pri nas. Zakaj se naši akademijci želijo - sodeč tudi po mnogih drugih nastopih v podobnih dokumentarcih, ki so skušali počlovečiti velike skladatelje in jih pripeti na slovenstvo - približati ljudstvu z diletantizmom amaterskih igralcev in trivialo vseh sort?
Ironija je, da so tako imenovane znanstvene intervencije v filmu še skoraj bolj prisiljene od igranih, kar nesporno ni bil namen avtorjev. Prav Pompe je ob Mahlerjevem jubileju problematiziral trivialno marketinško obhajanje okroglih obletnic rojstva in smrti skladateljev pri nas, zdaj pa sam pada v isto past trivializacije in kvaziraziskovanja skrivnosti Beethovnovih domnevnih stikov s Slovenci.
Kaj res tako nujno potrebujemo za nacionalno samozavest take sumljive dražljaje? In napihujemo neke drobne domneve do onemoglosti, samo da bi bili malce večji, malce bolj opazni. Tako posiljeno odpiranje vrat kvazilegendam nima drugega smisla kot legitimiranje lastne majhnosti in nebogljenosti. Škandalologija ali rumenologija v odnosu do žlahtne glasbene dediščine ne more biti v nobenem agregatnem stanju produktivna. Dva nova gledalca pridobi, na desetine resnih izgubi.
Kaj res tako nujno potrebujemo za nacionalno samozavest take sumljive dražljaje?
V čem je presežni smisel odkriti ali dokazati, da je bil Beethoven res zaljubljen v lepo slovensko pianistko Mario? V špekulaciji in neprepričljivem TV-pleteničenju ga pač ni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
