Trafika pri mostu. Mariborska pobuda za dediščino

Je redek profil človeka pri nas. Kulturnih donatorjev imamo silno malo, zlasti takih, ki bi podpirali varovanje kulturne dediščine. To je področje, ki po osamosvojitvi ni bilo dovolj podprto z denarjem iz proračuna. "Ni bilo in še vedno ni vira, ki bi bil sistemski in stalen. Razlogov je več - od nemotiviranosti ministrstva za kulturo, da zagotovi stalen vir, do teže tega ministrstva v vladi. In kratko malo navadili smo se gledati razpadajoče Borl, Dornavo, Viltuš in druge bisere. 'Mariborske največje trafike', to je mariborskega gradu, pa sploh več ne vidimo," pravi Marko Novak. Tisti mariborski donator in podpornik, ki je doslej finančno pomagal pri otvoritvi Glazerjeve knjižnice v Univerzitetni knjižnici Maribor, Galeriji pod okni na nevrokirurgiji Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, njegova največja investicija pa je Trafika ob Starem mostu. Od leta 2001 se že ukvarja s pomočjo slovenskim podjetjem na področju razvoja, tudi s pridobivanjem evropskih sredstev na področju tehnike in tehnologije.
Pri financiranju prenove Trafike je prišel do zamisli, kako sistemsko odpraviti finančno podhranjenost varovanja nepremične in premične kulturne dediščine. Država podjetju donatorju kot strošek prizna donacijo zgolj v višini 0,3 odstotka njegovega letnega prihodka. Če podjetje donira več, država podjetju zneska, doniranega nad 0,3 odstotka, ne prizna kot strošek, kar je v bistvu kulturno-dediščinski greh.

Kaj predlaga mariborski donator

"Če bi bila država tem argumentom prisluhnila, bi bilo takih, kot sem jaz, ki presegajo 0,3-odstotni okvir, več. Cilj podjetnikov nikoli ni, da bi se borili za dvig te meje, ker to ni njihovo eksistenčno vprašanje, a bi tak predlog zagotovo podprli. Zato tudi ne moremo pričakovati, da se bodo srčno borili za ta dvig. Za to iniciativo bi se morali boriti vsi, ki jim je varovanje kulturne dediščine poklic ali strast. Dvig te meje bi bila logična in racionalna gesta države, če želi to željo podjetnikov usmeriti v dobrodelnost in jim dati možnost, še posebno pri varovanju dediščine, ki je od vseh področij kulture po moje najbolj podhranjeno, hkrati pa zahteva izredno velika finančna vlaganja. Pomembno pri tej pobudi je, da tako investiran denar ostane v Sloveniji pri slovenskih izvajalcih, ki bodo takšne obnove izvajali. To nerazumno nizko mejo moramo zvišati, ker moramo prilagoditi zakonodajni okvir za to, da tistim, ki še imajo voljo donirati, to omogočimo, država pa se mu zahvali in mu prizna donacijo kot strošek. Nič drugega ne potrebujemo kot to, da se strošek donacije prizna kot strošek podjetja. Predlagam, da v višini 1,5 odstotka.
Tak proces bi izvedli postopno, v več korakih: prvi korak bi bilo zvišanje meje na začetku na 1 odstotek torej po formuli sedanjih 0,3 odstotka in še dodatnih 0,7 odstotka. Sedanji donacijski limit se nadgradi z 0,7 odstotka, ki gre pa lahko samo namensko v varovanje kulturne dediščine. Drugi korak bi bil po dveh letih delovanja, ko bomo to ovrednotili. Kolikor se bo koncept prijel in ne bo večjih anomalij, bi zvišali to mejo na 1,5 odstotka. 0,5 odstotka za Karitas, Rdeči križ in druge, 1 odstotek pa za varovanje kulturne dediščine." Kot pravi Novak, izpada prilivov v državni proračun sploh ne bi bilo. Učinki bi bili pozitivni za proračun, pri čemer pa gre pri donacijah za zelo majhna sredstva, a pomembna zaradi simbolike. V preteklem letu je bilo na tak način priznanih 2,5 milijona evrov stroškov podjetjem, ki so donirala sredstva. Država se je odrekla davku od dobička v deležu 19 odstotkov, kar pomeni približno pol milijona evrov. Če zvišamo mejo z 0,3 na 1 odstotek po razmerju 0,3 + 0,7, se država odpove skupno največ 1,6 milijona evrov proračunskih prilivov. S tem bi dobili v Sloveniji okoli pet milijonov evrov samo za varovanje kulturne dediščine, in to vsako leto. Mariborska pobuda se lahko pomembno nadgradi z EU-sredstvi, saj bi lahko ta znesek početverili ali popeterili (20- do 25-odstotna lastna udeležba je običajno potrebna pri projektih z EU-sredstvi). To pomeni, da bi imeli v kombinaciji z EU-sredstvi na voljo 20 do 25 milijonov letno samo za ohranjanje in varovanje kulturne dediščine. Ta denar bi porabili za slovenske izvajalce, ki bi delali na teh projektih, vse pa bi bilo uradno in preko računov. Država bi tako dobila v proračun vsaj 5 milijonov evrov davkov, kar je veliko več, kot se jim je na začetku odpovedala. Tako razlaga finančno konstrukcijo in pozitivne vplive na državni proračun Novak.
"Z 20 milijoni obnovimo pet gradov ali podobnih objektov, in to vsako leto. Ker bi bil vir sistemski in stalen, bi lahko to delali leto za letom. V desetih letih bi lahko obnovili prav vse objekte, ki to nujno potrebujejo. Država bi se na začetku leta odpovedala 1,6 milijona evrom, da bi jih konec leta dobila povrnjenih 5 milijonov. Že danes se država preko donacij v višini 0,3 odstotka odpove približno tretjini od 1,6 milijona, in če se odpove še dvema tretjinama, bi to pomenilo še dodaten milijon manj. Slovenski proračun je 10 milijard. Ta iniciativa bi državo na začetku stala 1 milijon evrov letno, preko davkov pa bi dobila konec leta približno pet milijonov. Vsak pameten bi bil za takšno čakanje," pojasni Marko Novak.

Potrebujemo družbeno-dediščinski cunami

Podjetnikom in podjetjem, ki donirajo, je treba tudi omogočiti, da donirajo za točno določeno nepremičnino, opozarja Novak. "Za obnovo mariborskega gradu bodo za donacije zainteresirani mariborski podjetniki, za celjski grad celjski in tako naprej. Mene grad Snežnik ne zanima toliko kot mariborski. Podjetniki smo v večini takšni, da radi podarimo, če se iz tega nekaj konkretnega naredi, in iz tega razmišljanja ne moremo. Ministrstvo za kulturo denar deli tako, da na koncu zelo malo ostane za Viltuš, Borl ali Dornavo. Z mariborsko pobudo v zdolgočaseno okolje plačevanja davkov vnašamo čustveno navezanost donatorja z objektom in ta povezanost je nujna. Poglejte na primer dunajsko Albertino in z zlatom napisane mecene, donatorje. Poleg donatorjev, ki so po večini mednarodne korporacije, sta tudi dva Američana, ki zagotovo ne bi vplačala v avstrijski državni proračun, potem pa upala, da bo denar dosegel Albertino. Donacijo sta usmerila direktno v obnovo Albertine.