Tri desetletja protestirati z istim žarom ne gre

Vaš stalni naslov je Beograd, a vaši ustvarjalni biotopi so zadnja leta predvsem Slovenija, Švedska, Danska. Vas beograjska scena noče ali je nočete vi? Kaj je s srbskim teatrom?
"Rada bi dala preprost odgovor na to vprašanje. Pri meni gre za proces, ki traja že leta in ni rezultat mojega načrtovanja, ampak okoliščin, v katerih sem se znašla ali sem jih podzavestno povzročila. Nisem nameravala zavestno zapustiti srbske gledališke scene, posebej ker sem bila še pred dvema letoma selektorica Bitefa. Težko mi je opredeliti, kdaj se je to dogodilo in kateri razlogi so privedli do te ločitve. Moj odhod ali profesionalni pobeg je nekako sovpadal z doslej najslabšo situacijo v srbskem gledališču, ki je le delno rezultat slabih ekonomskih razmer. Posledica tega je drastična sprememba celotne gledališke paradigme v Srbiji. Ekonomija sploh ni edini problem. Večja težava je pomanjkanje odpora in zatohlost duha. Mislim, da sem se skupaj s svojo generacijo utrudila od nenehnih poskusov, da sama sebe in svoje ideje o teatru prenesem v kode, ki mi v bistvu sploh ne ustrezajo."

Srbski teater - klientelističen, populističen

"Srbsko gledališče se je v manj kot desetih letih, po kratkotrajnem razcvetu scene v času po padcu Miloševića, od prihoda konservativne desnice na oblast, spremenilo v klientelistično in populistično zabavo za ljudstvo in nagrajevanje poslušnih. Od ideologije zastrupljeni gledališki birokrati, ki sicer imajo neke umetniške nazive, nimajo jasne vizije o čemerkoli, nimajo idej o strateškem načrtovanju, pa tudi ne potrebe po tveganju, ki edino lahko privede do nečesa vrednega v umetnosti. Produkcija se je drastično zmanjšala, od gledališča je nemogoče živeti, posebej če si prekarni svobodnjak. Izpuhtela je tudi potreba srbskega teatra, da bi bil del širšega mednarodnega konteksta, kar je zame huje kot pomanjkanje denarja. Srbsko gledališče je postalo samozadovoljno, neambiciozno, počasno, površno. Najbolj žalostno pa se mi zdi, da ni nikakršnega odpora. Ljudje, ki so še pred nekaj leti potovali s predstavami po vsem svetu, bili del mednarodne scene, sodelovali s tujimi umetniki, ustvarjali dobre predstave, so v novonastali situaciji pasivni.
Poznate zgodbo o žabi, ki jo daš v hladno vodo; počasi se segreva, dokler se žaba ne skuha in niti ne občuti, da je skuhana. Bojim se, da je srbsko gledališče ta skuhana žaba in da bo tako stanje še dolgo trajalo, kolikor čudežno ne pride do fundamentalnih sprememb v načinu razmišljanja, predvsem pa do obračuna s konceptom, po katerem je teater bedni podanik vladajoče politične nomenklature. Priti bi moralo do neke vrste samoorganiziranja z jasnimi idejami in strategijami. Ljudje so se kratko malo naveličali istih političnih opcij in njihovih predstavnikov, ki nam že leta uničujejo življenja. Ne morete 30 let protestirati na ulici z isto energijo in žarom, pa ne vedeti, zakaj to počnete.
Beograd bo samo še nekaj časa moj naslov, ker se jeseni selim v Stockholm, kjer začnem predavati režijo na umetniški univerzi. Tako bo moja dolga tranzicija morda dobila prizemljitev, dolgoletno nomadsko življenje pa nek drugi okvir."
Bili ste pomembna akterka, soustvarjalka, selektorica mednarodnega festivala z dolgo in sijajno tradicijo - Bitefa. Kako vidite danes ta še zmeraj največji, najbolj angažirani gledališki festival post YU prostora, ki je glede na nizek budžet v primerjavi s prestižnimi zahodnoevropskimi še vedno v presenetljivo dobri kondiciji?
"Mislim, da ima Bitef svojo stabilno umetniško pozicijo tako v regiji kot v mednarodnem prostoru. Ne glede na konstantne odpore, s katerimi se spoprijema predvsem v svojem okolju, je festival od začetka zelo dobro pozicioniran in težko ga je spodkopati. Ne glede na drastično zmanjšani proračun se ne preda in išče nove načine obstoja. Kar se mene tiče, mislim da ima ta neprestana borba za Bitef in njegovo nasledstvo neko ceno, ki je pogosto visoka in se plačuje 'v naturi' - z zdravjem in včasih celo z življenjem, kot je bil primer z Miro Trailović in Jovanom Ćirilovim, ki sta se Bitefu dobesedno posvetila do konca in brez rezerve. Po takih ljudeh, ki so zasnovali močno platformo tega festivala, obstaja moralna obveza, da se ta platforma ohrani in razvija v skladu z duhom časa in duhom Bitefa, ki obstaja več kot 50 let. Upam, da vsaj ta zadnja trdnjava dostojanstva in mednarodne prepoznavnosti srbskega teatra ne bo padla tako lahko, kot je padlo vse ostalo.
Kar se mene in Bitefa tiče, je to zelo komplicirana zgodba, ki je ob tej priložnosti ne morem povedati. Na kratko: tudi jaz sem s svojim desetletnim angažmajem na tem festivalu plačala v naturi. Delala sem celo v devetem mesecu nosečnosti, ko je otrok imel tri mesece, mi je umrl oče in mnogo je bilo okoliščin, ki trajno načnejo zdravje in samospoštovanje. Ko je odšel Jovan Ćirilov, ki je bil moja glavna vez z Bitefom, sem pomislila, da je bilo dovolj. In nisem se pokesala."
Uvrščajo vas v kategorijo režiserk političnega teatra - zavedam se, da je ta oznaka zelo nezadostna. Kako pa se spoprijemate z (malo)meščansko, abonentsko paradigmo institucionalnega teatra, ki prevladuje v Zahodni Evropi?
"Res je zelo težko, vedno težje spojiti zahteve tržišča z zahtevami umetnosti, a sem nekako s tem doslej imela precej sreče - v vseh okoljih, kjer sem delala. Zame je važno, da dobim prostor svobode, da sem lahko to, kar sem, in da se s teatrom ukvarjam tako, kakor mislim, da se je treba. Največkrat je bilo to naključje. Morda sem res izgubila dom, kjer sem bila rojena, a našla sem nova prebivališča oziroma pribežališča. Tukaj mislim predvsem na Švedsko, ki mi je ponudila toliko vsega in me organsko ter subtilno sprejela kot del scene. Tega sem se zavedla šele po svoji deseti švedski predstavi. Za to bom večno hvaležna. Navsezadnje me je ta izkušnja dela na Švedskem, pa tudi v Sloveniji, kamor se vedno z veliko radostjo vračam in mi je zaradi bližine in skupne dediščine postala nadomestek za 'mojo deželo', naučila na novo definirati koncept doma in pripadnosti. Za to sem globoko in iskreno hvaležna."

Ne hodim v teater, nimam s kom

"Včeraj me je po predstavi v enem od ljubljanskih gledališč vozil zgovorni taksist, ki mi je dejal, kako vesel je, da ima toliko potnikov, ki gredo pogosto v teater. Rekel je tudi, da je bolje, da gredo v gledališče, kot da gledajo v računalnik ali TV ekran. Vprašala sem ga, ali tudi on hodi, pa je kot iz topa izstrelil: 'Ah, ne, jaz pa ne hodim'. Zakaj, sem ga vprašala, pa mi je rekel: 'Nimam s kom'.
To je ta paradoks teatra kot neke socialne konvencije in kraja, kamor se pogosto ne odide po svoji volji in iz iskrenih pobud. Po drugi strani pa, če bi se gledališča opirala le na iskrene ljubitelje teatra, bi bankrotirala. V tem kompromisu z abonenti mislim, da je treba imeti dobro mero in okus. Ni treba a priori izhajati iz ideje, da so ljudje neumni in da si želijo le dobre zabave in penine v pavzi. Treba bi bilo delati na njihovem odnosu do teatra, a to je pogosto naporno, dolgotrajno in zdi se skoraj nesmiselno, čeprav ni."

Gledališče za otroke najbolj nastradalo

Bili ste direktorica Malega gledališča Duška Radovića v Beogradu, tudi lutke so vaš medij. Beograjska lutkovna scena je zadnja leta, kot sem videla lani (v času Bitefa sem si ogledala eno od predstav in bila v šoku), precej zaostala in umetniškoizpovedno uborna. Slovenska je bistveno drugačna, kajne? Pred časom ste uspešno režirali v Lutkovnem gledališču Ljubljana Korczakovo igro Kralj Matevžek Prvi. Tudi v njej je šlo za "državo po meri ljudi". Leta 2015 ste dobili Zlato paličico za predstavo Nekoč, ko nas ni bilo več. Angažirani teater in mladi, kako je s tem?
"Če je kaj izrazito nastradalo zadnjih osem let v Srbiji, je to gledališče za otroke in mladostnike. Po mojem dolgoletnem prizadevanju, da bi repertoar Malega gledališča Duška Radovića postavila v širši, sodobnejši kontekst teatra za otroke in mlade, in precejšnjega uspeha, ki ga je to gledališče imelo v tistem času po zaslugi take repertoarne politike, mi je bilo težko gledati, kako se dobesedno čez noč sesuva celoten koncept družbeno odgovornega gledališča, ki smo ga več let gradili. Kako sta se čez noč nasilno rehabilitirala kič in šund in odvratna, skoraj fašistična ideja, da mora biti teater za otroke predvsem zabaven in neobremenjen. Sama sem ga vedno doživljala kot teater z največjim političnim potencialom, ker nagovarja publiko, ki je šele v procesu definiranja svojega sistema vrednot; zato je na njih še vedno mogoče vplivati z gledališčem.
​Obe moji sodelovanji z LGL sta bili zame pravi užitek, ker sta mi omogočili, da se s teatrom za otroke in mlade ukvarjam na način, ki je zame edino mogoč in pravilen. Ljubljansko lutkovno je odlično gledališče, ki o tej vrsti teatra razmišlja sodobno in se zaveda svojega umetniškega in družbenega potenciala. Nasploh je vsako moje profesionalno gostovanje v Sloveniji, predvsem v Ljubljani, kamor prištevam tri meni enako važne predstave v Mestnem gledališču ljubljanskem, nudilo mnogo dobrih in pomembnih izzivov ter izkušenj, ki jih bom zmeraj imela za dragocene in ki so me vedno gnale k prespraševanju in provociranju lastnih ustaljenih pozicij in kodov. Vedno znova jih moram postavljati v nove, med seboj različne svetove. To nas dela budne, ozaveščene, vseprisotne in prav zato je neprecenljivo."