(TV OKO) Somrak soočenj

Saj se mi ne ljubi hoditi v zelje medijskim analitikom, se vmešavati v silne debate o pomenu TV-predstavitev kandidatov za volitve, njihovih retoričnih sposobnosti, kakovosti TV-performansov, ki se zadnje čase duhamorno nizajo na vseh televizijah.

Še najbolj klavrno delujejo na nacionalki. V bistvu so torzi, saj ključnih akterjev zvečine ni. Niti voditeljev s strokovno težo in kilometrino. Kje so profesionalci tipa Igor Bergant, Lidija Hren ...? Novinarska kondicija in inteligenca voditeljev, ki delujejo kot substituti tistih, ki jih ni, pešata do skrajnosti. Prezir kandidatov do nekaterih medijev je eskaliral do maksimuma. V bistvu je vse skupaj dolgčas in mizerija. Skoraj brez izjem. In ima človek vseskozi tisti bedni občutek, da ga nekdo podcenjuje.

Ne vem, kdaj se je vse skupaj tako sfižilo in pretvorilo v banalne resničnostne šove. Kako bedno je gledati moderatorje voditelje, ki se morajo nenehno boriti za svoj prostor pod soncem v slogu - kdo tu vodi, kdo je glavni ... Problem ni le v politiki, ampak v somraku žurnalizma en general. Vse skupaj so spremenili v Gostilna išče šefa ali Znan obraz ima svoj glas, če omenim samo dva reality šova, ki sta očitno inficirala tudi (kvazi)politične debate na TV. Pa to sploh ni le krivda politikov, ampak predvsem medijev. Ki pa jih obvladuje politika. Circulus vitiosus! V bistvu so se vsa soočenja prelevila v karikaturo: važnejši so špetirji, podtikanja in žalitve sokandidatov, pri čemer voditelji kot sekundanti sodelujejo ali celo spodbujajo agresijo in destruktivnost kandidatov. Mnogi niso prva liga strank, ampak nekakšni surogati a la Romana Tomc, Aleš Hojs, Alojz Kovšca, ki so se v studiu znašli, ker veliki vodja ali vodje prezirajo nesvoje (?) medije. Desnica je v tem pogledu seveda mnogo bolj ignorantska, razgrajena nacionalna televizija pa je itak totalno izgubila kredibilnost in rejtinge. In kot gostje niso prva liga, tudi voditelji - vsaj na nacionalni TV - niso.

Da letos TV-soočenja takšna, kakršna so, resnično ne bodo kaj prida vplivala na odločitve volivcev, je že zdaj jasno. Groteske, ki se odvijajo pred nami, bolehajo predvsem za pomanjkanjem tehtnosti, strokovnih uvidov in tem, ki so bistvene za to državo danes in jutri. Četudi na začetku zmeraj kaže, da tokrat pa bodo na meniju res prave, ključne teme, se vse skupaj zmeraj spremeni v semenj ničevosti, v razgradnjo vsega, kar bi morale družbene pogodbe, pa kdor koli jih že sprejema, vsebovati v temelju. Kje je danes kultura dialoga, postulati žlahtnega žurnalizma, ki ni hlepel za vsako ceno za senzacijami, ampak je raje zmeraj globlje oral kot hrupno lomastil po površju? Namesto senzacionalizma tehtnost in senzibilnost, namesto pritlehnih iger spoštljivi dialog - kaj je tem nekdaj samoumevnim postulatom res tako prekleto težko slediti? Kdaj smo tako zašli in se je vse sfižilo v žaljenje, primitivizem, najnižje strasti?

Če se spominjam nekdanjih soočenj, se je le tu in tam kaka histerična pop voditeljica spozabila in razgrajala po studiu, vpila na kandidate, ki pa so se zvečine vendarle trudili za kredibilnost in kulturno debato. Danes pa ena sama histerija in prekoračeni rubikoni ... Somrak formata se je zgodil v celoti in težko, da bi kdo kdaj še lahko povrnil ugled in težo soočenjem.

Da bi se volivci izkazali z inteligenco in tehtno presojo, če že TV-soočenja tega niso več sposobna.