V galeriji Media Nox razstavljajo člani umetniškega kolektiva Pomladek, ki se združujejo skoraj štiri leta in ob tem razvijajo svoje individualne umetniške izraze. Ti se med seboj prepletajo v nekaterih tematikah, medijih, vselej pa v eksperimentalnosti pristopov in humornosti del. Razstava ima naslov Art Attack, umetnike pa je združila z idejo dokumentiranega procesa ustvarjanja, ki nas spomni na otroške oddaje, v katerih gledalec sledi ustvarjalnemu postopku z namenom, da videno poustvari. Kuratorki razstave sta Ajda Ana Kocutar in Lara Mejač, umetniki pa Tjaša Cizej, Jaka Juhant, Ema Kobal, Petra Korent, Klara Kracina, Neo Nor, Sangara Perhaj, Vita Weisseisen in Urška Rehne.
Slednja pove, da je bistvo združenja delati skupinske razstave, in sicer tako, da se vsak od njih predstavi s svojimi deli. Po navadi imajo tudi skupno temo, lahko pa tudi ne, vse je odvisno od tega, kako se v danem trenutku odločijo. "Naslov je referenca na televizijske oddaje, ki smo jih gledali kot otroci, in priča o tem, kako se naredijo likovni izdelki, tehnike in tako naprej," razloži.
Ajda Ana Kocutar doda, da so pri nekaterih delih navedena natančna navodila, kako narediti umetniški izdelek, pri drugih pa gre za način branja in podajanja ideje v smislu postopka. Izpostavi prostorsko intervencijo Sangare Perhaj, kjer se s postavitvijo zavese v galeriji ukvarja s tem, kako lahko obrazna mimika pomeni krik, hkrati pa tudi zehanje, oboje pa pomeni sproščanje nečesa.
Šele v kontekstu razstave je razvidno, da dela med seboj komunicirajo, izhajajo iz podobnih vprašanj, tudi kadar so rešitve različne
Ko sta kuratorici razmišljali, koga bi povabili k tej razstavi, je bila njuna želja predstaviti različne kolektivne prakse. "Dobili sva dva termina in odločili sva se, da bova prikazali, na kako različne načine lahko kolektivi delujejo. Cilj pomladka je skupno razstavljanje, ne toliko ustvarjanje. Umetniki so si zelo različni med seboj, vsak ima svoj izraz, ampak povezujejo se tako, da skupaj razstavljajo," opiše Lara Mejač. Ajda Ana Kocutar doda, da je razstava prvi kolektivni princip, prihodnji mesec bosta predstavili še drugega. Pomembno se ji zdi, da ob različnih individualnih izrazih, medijih, tehnikah in tudi vprašanjih šele v kontekstu razstave, kjer so dela skupaj, vidimo, da ta med seboj komunicirajo, izhajajo iz podobnih vprašanj, tudi kadar so rešitve različne. "Na ta način korespondirajo in sestavljajo neko celoto, kjer v resnici čutimo, da avtorji izhajajo iz skupnega konteksta. Lahko je ta prijateljski, hkrati pa skupni, ki se gradi med razstavljanjem. Umetniki imajo izkušnje v tej praksi in to se začuti, kadar se te individualne umetniške praske razvijajo samostojno. Vsi izhajajo iz stisk, ki jih pestijo, individualno, lahko pa jih beremo širše, v smislu, da razumemo različne generacije. In če beremo še širše, beremo stisko današnjega časa, ne glede na to, kdo smo in koliko smo stari. Največja odlika umetnikov pa je, da vsako stisko izpeljejo humorno, omehčano, z duhovite distance, ki naredi razstavo vabljivo in gledalcu blizu," sklene Ajda Ana Kocutar.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
