V soboto mi je sporočila njegova hči Nadja: "Toneta ni več." Še prejšnji teden se je odzival na prebrano, zapisano. Zmeraj kratko, lucidno, v simbolih. Pred kratkim smo na tej strani objavili zapis o njegovi - zdaj očitno - zadnji pesniški zbirki Plavi 9. Bilo mu je prvič nenavadno veliko do tega, da bi o njej pisali. Pisal je o tistem, česar (več) ni, s komaj zaznavno nostalgijo, močno ironijo, pogosta je uporaba non-sensa.
Bil je Mariborčan, ki je imel rad knjige, rad in veliko jih je bral in tudi pisal. Otroštvo je preživljal na Lentu. Bil je poljskih, madžarskih in hrvaških korenin. Rodil se je 14. decembra 1943 v Stochachu, v Nemčiji. Diplomiral je iz kemije na Višji tehniški šoli v Mariboru.
Prvo pesniško zbirko Paso de muerte je izdal leta 1972, odmevne so bile pesniške zbirke Tilak in Kraljestvo kiča, Ko so ribe zvezde popasle, napisal je knjige otroških pesmi, kot so Vsak srček ima svoj smrček ali Dideridu, Škrobotli (mnoge so izšle pri nekdanji založbi Franc-Franc v Murski Soboti). Tudi prozo je pisal: roman Anatol iz leta 1992 in Narayantra, 2006. Esejistika je izšla v knjigah Ko so ribe zvezde popasle, Čevlji in vezalke, Neviden veter, Deveti čas. Tudi uganke in aforizmi so bili njegov priljubljen žanr. Teme njegove literature so tradicionalne: doživetje ljubezni, odpor zoper socialne krivice, fenomen smrti. Njegov pesniški izraz je bil zmeraj jasen, preprost in plastičen.
Od rosnih let je bil v literarnih krogih poleg pri debatah, branjih in pri prečutih nočeh. Zaposlen je bil v Talisu, delal pa je tudi kot vzgojitelj v mladinskem domu.