Kor poroča Radio Slovenija (na Wikipediji pa je celo že vpisan datum smrti, 22. april), je umrla igralka Ljerka Belak. V svoji bogati karieri je upodobila tako močne ženske iz svetovne in slovenske dramske klasike kot tudi komične like. Vpisala se je tudi v zgodovino slovenskega filma. Kot radijska voditeljica pa je pritegnila tudi mnogo zvestih poslušalcev širom po Sloveniji.
Rojena je bila leta 1948 v Ljubljani, kjer je obiskovala osnovno šolo, šolanje pa je nadaljevala na Šubičevi gimnaziji in Gimnaziji Poljane. Že pred študijem je obiskovala gledališko šolo pri Balbini Baranovič v Ljubljani in baletno šolo pri učitelju Pinu Mlakarju.
Med letoma 1965 in 1970 je študirala dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v letniku Janeza Jermana.
Leta 1970 se je zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, leta 1993 pa se na povabilo Zvoneta Šedlbauerja pridružila ansamblu ljubljanskega Mestnega gledališča, kjer je bila zaposlena do upokojitve leta 2009. Med mnogimi njenimi odličnimi vlogami so kritiki morda najbolj izpostavili vlogo Gospe Peachum v Brechtovi Operi za tri groše leta 1989 v SLG Celje. "Nočem nobene predstave izpostaviti posebej, a tista Opera za tri groše v režiji Vinka Möderndorferja je bila nora. Naredil je nekaj, česar drugi režiserji niso znali. Mnogi režiserji so mi rekli že po prvem branju 'ti si že naredila vlogo'. Pa je nisem. Ampak z leti je očitno tako, da si že zverziran, da imaš ogrodje v hipu. Ampak pri Vinku sem odkrila čisto nove igralske smeri. On ljubi igralce. V mojem življenjskem obdobju je velik delež njegov. Tudi pri Miletu Korunu sem igrala, vloge so bile odlične, ampak nikoli se nisem počutila tako dobro kot pri Zvonetu /Šedlbauerju/ in Vinku," je povedala v intervjuju za Večer leta 2015, ko je prejela Borštnikov prstan.
Kot gostja je igrala tudi v drugih slovenskih gledaliških hišah. "Gledališče je nekaj najlepšega na svetu, čeprav te požre celega," je nekoč dejala o svoji igralski strasti.
V omenjenem intervjuju je povedala tudi: ''Nikoli nisem imela težav z lepoto. Izbira kostumov, da bi bila na odru videti čim lepša, to me ni nikoli zanimalo, niti v mladosti ne. Če si je bilo treba brke nalepiti ali bradavico na nos, pa sem si ju. Ko smo bili mladi, smo tako bili vsi lepi, čeprav se tega mnogi nismo zavedali. Gube me niso nikoli obremenjevale ne kile grenile. Vedno sem raje igrala taporedno sestro v Pepelki. Če preveč misliš na lasuljo pa kako ti bo naramnička padla dol, zmanjka prostora za osebnost, da napolniš lik z vsebino. Sem absolutno karakterna igralka, kaj pa."
Po upokojitvi je poleg drugih občasnih projektov od 2012 dalje na Radiu Slovenija vodila oddajo Storž (Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja. O tem delu je povedala: ''Z nekaterimi poslušalci sem že znanka, pokličejo me tudi domov. Neki gospe Ani, s katero se še zdaj slišiva, sem poslala punce, ljubiteljske igralke iz Šmartna ob Paki, in so se cel popoldan družile z njo. Podarila sem ji malo luštne družbe. Ali en gospod, ki ga vprašam, ali je šel kaj na sprehod, pa mi odgovori 'to pa ne, sem bolj doma'. 'Pa zakaj, pojdite ven', mu pravim. Pa mi pove, da ne more, ker so mu že drugo nogo odrezali. Včasih mi je težko, a nekako zvozim. Radio ima posebno magijo, nisi zvezda, ampak tam res veljata samo čista misel in občutje. Po tisti žici smo povezani, spontani."
Ljerka Belak je za svoje delo prejela leta 1981 Nagrado Prešernovega sklada, leta 1987 Severjevo nagrado, leta 1989 Borštnikovo nagrado za vlogo Gospe Peachum v Operi za tri groše in naziv Žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju za vlogo Služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo. Leta 2015 je njeno gledališko delo kronal Borštnikov prstan, istega leta je prejela tudi Ježkovo nagrado.
