"Jaki Jeraši je bila fotografija najprej hobi, ki je prerasel v poklic (fotodokumentarista ter fotoreporterja) in kasneje v umetniško ustvarjanje. Izbrušene tehnične veščine v fotografiji, občutek za kompozicijo, kadriranje in scenografijo ter dinamiko pri režiranih posnetkih, pa tudi videnje bodoče fotografije so ga pripeljali do večje svobode in neobremenjenosti, ki sta potrebni za kreativno umetniško ustvarjanje," je v besedilu ob razstavi, ki bo na ogled do konca avgusta, zapisal kurator Denis Volk.
"Jeraševe estetsko skladne fotografije niso le rezultat fotografovega doživljanja okolja in ambienta, pač pa tudi fotografova interpretacija. Z 'igro' svetlobe in sence, s svetlim in temnim ter s kompozicijo poudarja in/ali izpostavlja posamezne podrobnosti. Nekatere fotografije so strožje, skoraj dokumentarne, lahko so bolj pripovedne, lahko pa tudi humorne, zabavne in hudomušne. Tako je s fotografijami ljudi, urbanega ali naravnega okolja in z režiranimi prizori," je še navedel Volk.
O delu opusa, k mu pripada tudi fotografija z vabila, je kustos zapisal: "Gladkost fotografiranih predmetov ali objektov pogosto poudarja z razgibano, bolj grobo površino iz okolja ali nekega drugega bližnjega objekta (hiša ob skoraj mirni vodi, 'steklena' telefonska govorilnica pred hišo). Ne le, da ta kontrast vidimo na fotografiji, zaradi poznavanja teh 'materialov' si ta kontrast predstavljamo tudi taktilno. Podobno je mogoče opaziti tudi v fotografijah golega telesa; koža je površina svetlo-temnih ali barvnih kontrastov, različne napetosti in strukture površine. Rob kože (okončine) je oster v primerjavi s kožo, ki se v senci mehko 'združi' s kožo drugega dela telesa. Rob sence na eni strani (kontrastno) omejuje eno površino, na drugi strani pa senca/površina mehko prehaja v drugo površino. Poigrava se s simetrijo, križanjem črt in smeri, s svetlim in temnim, vdolbinami in izboklinami. Fotografija v nas vzbudi željo po dotiku (da to kožo pogladimo in jo začutimo pod prsti)."
Jaka Jeraša (1953, Ljubljana) se je po končani fotografski šoli v Ljubljani leta 1971 zaposlil kot fotograf v Litostroju v Ljubljani. Tu ga je fotografski mojster Peter Kocjančič navdušil za umetniško fotografijo. Po vrnitvi v Piran leta 1975 je bil kratek čas fotoreporter pri časopisu Primorske novice, nato pa se je zaposlil v Design studiu Mak. Od leta 1986 deluje kot samostojni kulturni delavec.
